4
80. LETA
V JUGOSLAVIJI
ZADNJA
LETA
JUGOSLAVIJE
Maja 1980 je umrl dosmrtni predsednik Jugoslavije, Josip Broz Tito. V letih po njegovi smrti so se razkrile vse slabosti Jugoslavije, tako na političnem in gospodarskem kot kulturnem področju. Šest republik in dve avtonomni pokrajini, ki so sestavljale skupno državo so se zelo razlikovale po družbenem in gospodarskem razvoju, pestila pa so jih tudi etnična trenja. Že tako napete razmere je dodatno zaostrilo še slabšanje gospodarske situacije. Vse več moči je po Titovi smrti pridobivala tudi Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Posebej z vzponom Slobodana Miloševića v Srbiji, se je začel vpliv JLA širiti tudi na politične procese v Jugoslaviji.
JLA prikrito podpira režim Slobodana Miloševića
4. maja 1980 je v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru umrl Josip Broz Tito. Dan po njegovi smrti je bila njegova krsta z Modrim vlakom (Plavi voz) prepeljana v Beograd. Tam so Tita pokopali v mavzoleju Hiša cvetja.
Zlepa ali zgrda
ODMEVI V
ČASOPISJU
Razsežnost gospodarske krize v Jugoslaviji so razkrili do takrat prikriti podatki o veliki zadolženosti države v tujini. Jugoslavija ni bila več sposobna odplačevati zunanjih dolgov, trgovinski primanjkljaj je bil vse večji, rasli sta nezaposlenost in inflacija, ki je leta 1986 presegla sto odstotkov. Po vsej državi, zlasti v južnih republikah, so se začele stavke. Slovenci so bili nezadovoljni predvsem z omejevanjem uvoza, omejevanjem prestopanja meje in težavami, ki jih je povzročalo pomanjkanje naftnih derivatov.
Višje plače in drugačno vodstvo.
Gospodarska kriza je najbolj prizadela industrijski proletariat, ki se je začel upirati. Decembra 1987 so se delavci Litostroja odločili za stavko, ki jo je vodil inženir France Tomšič. Litostrojska stavka predstavlja pomemben korak v procesu nastajanja demokratične zavesti in ukinjanja enopartijskega sistema, saj se je takrat rodila pobuda za ustanovitev socialdemokratske stranke.
Delavske stavke
Vlada je zaradi pomanjkanja naftnih derivatov uvedla bone za nakup bencina in nafte. Poleg tega je stopil v veljavo tudi ukrep »par – nepar«. Ljudje so morali na določene dneve v tednu (glede na zadnjo številko registrske tablice) puščati avtomobile doma. Ukrepi so pomenili velik korak nazaj v kvaliteti življenja ter povzročili hude motnje na tržišču in omejili mobilnost ljudi. Zaradi predpisa so trpele tudi različne gospodarske panoge, na primer turizem, promet in storitve.
Bon za bencin
Bon za bencin
Bon JLA za dizel
Bon za dizel
Jugoslovanski zunanji dolg (v milijonih $)
(vir)

Inflacija (v odstotkih) in hiperinflacija konec 80. let
(vir)

Vrtoglava inflacija
ZA VEDO
ŽELJNEJŠE
Zaradi naraščajoče inflacije je v osemdesetih letih jugoslovanski denar (dinar) hitro izgubljal vrednost. Leta 1986 je tako Jugoslavija dobila bankovec za 20.000 dinarjev. Takrat je njegova vrednost znašala približno 46 dolarjev, leta 1988 pa padla na le nekaj več kot 7 dolarjev. Jugoslavija je takrat dobila nov bankovec za 50.000 dinarjev.
Bankovec za 20.000 dinarjev
Jugoslovanska valuta izgublja vrednost
 
Bankovec za 50.000 dinarjev
Bankovec za 100.000 dinarjev
Za nekdanjo Jugoslavijo je bila značilna izrazito neenakomerna razvitost. Slovenija in Hrvaška sta skupaj zavzemali le nekaj več kot 30 odstotkov ozemlja države, a sta v državno blagajno prispevali prek 40 odstotkov finančnih sredstev. BDP na prebivalca v Sloveniji je bil več kot enkrat večji od jugoslovanskega povprečja. S tem je bila Slovenija najbolj razvita republika Jugoslavije, z najvišjo stopnjo industrijske razvitosti in učinkovitosti gospodarstva ter življenjskega standarda. Zaradi razlik med republikami je bil ustanovljen Sklad za nerazvite, ki naj bi skrbel za uravnotežen gospodarski razvoj celotne države. Razvite republike, predvsem Slovenija, so v sklad prispevale nesorazmerno večji delež kot ostale republike, kar je poglabljalo razhajanja med njimi.
Sklad za nerazvite

Neodločenost in nesposobnost državnega vrha, da bi poiskal uspešne poti iz krize, sta puščali prazen politični prostor, ki so ga začeli zapolnjevati kulturni ustvarjalci in vse bolj opozarjali na probleme države. Raznovrstno opozicijo so sestavljali predvsem mladi, izobraženci in kulturniki. Izhajati so začela dela o dotedaj prepovedanih temah – pobojih nasprotnikov komunizma v prvih povojnih letih, Dachauskih procesih, stalinističnih sodnih procesih v Jugoslaviji, Golem otoku ... V Sloveniji so o tabujih in do oblasti kritičnih temah pisale Nova revija, Mladina, Tribuna ter druge mladinske in študentske revije.

Februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, v katerem so se avtorji zavzemali za demokratične spremembe, večjo samostojnost slovenskega naroda, uporabo slovenskega jezika v vojski in večje pravice za civilno družbo ter pod vprašaj postavljali vodilno vlogo zveze komunistov. Zapisi so sprožili burne odzive tako v Sloveniji kot drugih republikah, nanje pa so postali pozorni tudi tuji mediji.
Slovenski nacionalni program iz Nove revije
Aprila 1988 so bile v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti pod imenom »Gradivo za slovensko ustavo« objavljene »Teze za Ustavo Republike Slovenije«. Ta ustavni osnutek je znan kot »Pisateljska ustava«. Dokument so oblikovali člani Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološkega društva. Teze so nastale po tem, ko so bile oblikovane spremembe in dopolnitve Ustave SFRJ, katerih ključen namen je bila popolna centralizacija Jugoslavije. V Pisateljski ustavi so se avtorji zavzeli za parlamentarno demokracijo, delitev oblasti in človekove pravice, v njej pa so zapisane tudi temeljne ustavne vrednote – med drugim pravica slovenskega naroda do samoodločbe, načelo pluralizma in večstrankarskega sistema, načelo pravne države in umeščenost Slovenije v Evropo.
Pisateljska ustava

V Sloveniji so se sredi osemdesetih let zelo okrepila civilna gibanja. Študentsko gibanje je v ospredje postavljalo slabe perspektive mlade generacije in privilegije vojske v družbi, ekološko gibanje je odpiralo vprašanja o jedrski varnosti in onesnaževanju okolja, mirovniško gibanje pa je pripravljalo demonstracije za mir, nasprotovalo nameščanju raket po Evropi in opozarjalo, da ima jugoslovanska vojska vse večje načrte in zahteve. Subkulturna gibanja mladih so s pogostim namigovanjem na umetnost nacistične in fašistične dobe opozarjala na skupne značilnosti totalitarizmov 20. stoletja. Mlade je združevala predvsem vse bolj nezavidljiva socialna stiska in brezperspektivnost.

Vse številčnejše javne kritike na račun oblasti so bile izražene predvsem z odprtimi pismi, pobudami in peticijami. Intelektualci so se zavzemali za spremembo kazenskega zakonika, predvsem 133. člena, ki je predvideval kaznovanje za pisano ali govorjeno besedo, s katero naj bi posameznik širil protidržavno propagando in pozival k spremembi oblasti. Predpisi so onemogočali svobodo govora in tiska. Boj za odpravo 133. člena kazenskega zakonika je postal eden od poglavitnih ciljev civilne družbe.
Samocenzura

Skupina Pankrti v študentskem naselju v Rožni dolini 18. aprila 1980.

Študenti so imeli na voljo vse bolj samostojne medije in možnost oblikovati javno mnenje. V največjem študentskem naselju v Ljubljani je domoval Radio Študent, katerega program se je zelo razlikoval od državnih radijskih programov, saj je spodbujal mladinsko subkulturno dejavnost, rokenrol in od konca sedemdesetih dalje punkovsko gibanje. Slednje so zaznamovali rezkajoči zvoki, temne barve, številne priponke z izzivalnimi slogani ter v krogu zapisana črka A – simbol za anarhijo. Začetnica punka pri nas je bila skupina Pankrti, ki sta jo vodila Peter Lovšin in Gregor Tomc.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nastala velika oglaševalska akcija s sloganom »Slovenija, moja dežela«. Akcija je bila prvotno zasnovana kot promocija slovenskega turizma, a je sprožila izjemen, nepričakovan čustven odziv Slovencev in z ikoničnim lipovim listom postala simbol težnje po samostojni Sloveniji.
Najbolj slovit in osrednji oglas celotne kampanje »Slovenija, moja dežela« je bil televizijski film »Gostje prihajajo« iz leta 1986. Takrat so začeli množično izdelovati razen promocijski material: priponke, majice, dežnike in druge spominke s slogani in lipovim listom.
Oblasti po posameznih republikah so skušale demokratično vrenje ustaviti na različne načine. Na jugovzhodu Jugoslavije so to počele z uporabo sile, v Sloveniji pa to ni bilo več mogoče. Kljub cenzuri in poskusom zastraševanja so se družbenopolitične debate vse pogosteje prenašale na širšo javnost, v polemike in na javne tribune, kjer so sodelovali tako politiki kot kulturni ustvarjalci, študenti in sodelavci različnih revij.
ODMEVI V
ČASOPISJU
AFERA
JBTZ
»Na tem procesu so umrle vse naše sanje o pravni državi.«
Tone Stojko, Slovenska pomlad, Ljubljana: Prodok, 1992, str. 46
Slovenska služba državne varnosti je na zahtevo vojaškega vrha konec maja 1988 aretirala tri ljudi. Podčastnika Ivana Borštnerja so obtožili, da je vzel tajni vojaški dokument in ga predal sodelavcem revije Mladina – publicistu Janezu Janši, novinarju Davidu Tasiću in uredniku Franciju Zavrlu. Vse štiri so obsodili na sodnem procesu, ki je potekal na vojaškem sodišču v Ljubljani, v srbohrvaščini in za zaprtimi vrati. T. i. proces proti četverici je sprožil takojšen in množičen odpor Slovencev. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, vrstile so se demonstracije in protesti. Popustil je strah in množice so javno zahtevale svobodo in demokracijo.

Zaradi aretacije četverice je bil v prostorih revije Mladina 3. junija 1988 ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je kmalu preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Vodil ga je Igor Bavčar. Dvorane, v katerih je zasedal odbor, so bile nabito polne – ustanovno listino so podpisali člani 52 uredništev, založb, gibanj, društev in organizacij, do konca junija 1988 pa je odbor podprlo več kot 60.000 posameznikov in 400 organizacij, med katerimi je bilo tudi 30 organizacij zveze komunistov, podporo pa so izražali tudi oporečniki na Hrvaškem in v Srbiji.

Odbor za varstvo
človekovih pravic
Tri tedne po prvih aretacijah je Odbor za varstvo človekovih pravic v podporo obtoženim organiziral množično protestno zborovanje na ljubljanskem Kongresnem trgu. Na presenečenje mnogih se je zborovanja udeležilo več kot 30.000 ljudi, ki so zahtevali izpustitev priprtih oziroma korektno sojenje, če bi do njega prišlo. Med vrsto nastopajočih velja omeniti skupino Pankrti, ki se je ponovno zbrala le za to priložnost, ter APZ Tone Tomšič, ki je odpel ponarodelo pesem »Lipa zelenela je«.
Protestno zborovanje 21. junija 1988
Veliko protestno zborovanje 21. novembra 1988. Demonstracije je takrat prvič prenašala RTV Slovenija.
Primera priponk, ki so jih demonstranti nosili v času procesa proti četverici.
Enotno za naše pravice - Roška cesta, 27. junij 1988.
Sojenje obtoženim se je začelo 18. julija. Prvi dan se je pred stavbo vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani zbralo manjše število ljudi, nekaj dni pozneje pa jih je bilo pred sodiščem že več kot 10.000. Protestirali so ljudje različnih stanov in poklicev, od preprostih delavcev do najbolj znanih slovenskih pisateljev in pesnikov. Zahtevali so, naj bo proces odprt vsaj za novinarje in naj četverico branijo civilni odvetniki. Ljudje so bili upravičeno razjarjeni tudi zato, ker je proces sredi Ljubljane potekal v srbohrvaščini in ne v slovenskem jeziku.
Roška cesta, 26. julij 1988.

Množica - Roška cesta, junij/julij 1988.
Sojenje se je zaključilo 26. junija. Vsi štirje obtoženi so bili spoznani za krive – Borštner je bil obsojen na štiri leta zapora, Janša na petnajst mesecev, Zavrl na dvanajst in Tasić na pet mesecev. Sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča je potrdilo Vrhovno sodišče v Beogradu. V začetku avgusta 1989 je bil iz zapora pogojno izpuščen najprej Janez Janša, nato pa še drugi.
Četverico pošljejo na prestajanje kazni
8. maja 1989 je na Kongresnem trgu v Ljubljani potekal velik protestni shod zaradi odhoda Janeza Janše v zapor. Ker so oblasti prepovedale protestno zborovanje, je opozicija organizirala odprto sejo predsedstva ZSMS, ki se jo je udeležilo več tisoč ljudi. Na shodu je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, politično izjavo, ki je postala temeljni program demokratične opozicije v Sloveniji. Podpisalo jo je nekaj več kot sto tisoč ljudi. Takratno dogajanje štejemo za enega od vrhuncev gibanja, ki ga danes imenujemo slovenska pomlad.
Hočemo svobodne volitve, 21. junij 1989

Na drugi strani je svoj nacionalni program oblikovala tudi takratna oblast. Konec maja 1989 je Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije sprejela Temeljno listino Slovenije, ki je odražala stališče vladajoče elite. V njej so avtorji še pristajali na jugoslovansko državo, a le v kolikor bo ta federativno in demokratično urejena. Temeljno listino je podpisalo 420.000 ljudi.

POLITIČNA
ZAOSTRO
VANJA
Po Titovi smrti so se okrepile težnje srbskih politikov po spreminjanju ustave iz leta 1974. Želeli so predvsem večjo centralizacijo države, motila pa jih je tudi delna avtonomija Kosova in Vojvodine. Po drugi strani si večina slovenske javnosti ni želela centralizacije, ampak je podpirala ohranjanje federalnega modela ureditve Jugoslavije oziroma želela preoblikovanje le-te v konfederacijo. Različni pogledi na nadaljnji razvoj skupne države so pripeljali do nesoglasij med Slovenijo in Srbijo, pri čemer je slovenska stran želela moderno, pluralistično in odprto družbo, vključeno v evropske integracijske procese, srbska stran pa je vztrajala na »modernem socializmu«, ki se ne bo podrejal diktatom zahodnih držav.

Predlog o skupnih programskih jedrih iz leta 1983 je zahteval poenotenje učno-vzgojnih programov po celotni Jugoslaviji. Veljal naj bi enoten učni program, poenoteni bi bili učbeniki, gradivu o vsakem jugoslovanskem narodu posebej pa bi bilo namenjenega toliko prostora, kot ga v odstotkih predstavlja delež tega naroda glede na celotno prebivalstvo Jugoslavije. Šlo je za še enega od poskusov centralizacije Jugoslavije. Slovenski kulturniki so se predlogu odločno uprli in pozvali tudi slovensko oblast, naj se upre idejam, ki nimajo nič skupnega z idejo nacionalne enakopravnosti v Jugoslaviji.

Protestno pismo
Septembra 1986 je bil v Srbiji objavljen »Memorandum Srpske akademije nauka i umetnosti« (Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti), ki je predstavljal osnutek srbskega nacionalnega programa in je izhajal iz prepričanja, da so Srbi v Jugoslaviji zapostavljeni. Na mestu političnega voditelja Srbov se je utrdil Slobodan Milošević kot nosilec velikosrbske ideje in zagovarjal preoblikovanje Jugoslavije v novo obliko pod vodstvom Srbije.

S širjenjem velikosrbskih zahtev se je začel tudi srbsko-slovenski konflikt, ki se je kazal v vrsti ostrih sporov – v procesu proti četverici, zborovanju v Cankarjevem domu v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem, ki sta ga skupaj pripravili slovenska oblast in opozicija, akciji Sever ...
ODMEVI V
ČASOPISJU
Zahteve sveta po spoštovanju človekovih pravic so preslišane

Leta 1987 je bila za izvedbo štafete mladosti odgovorna Slovenija. Za praznovanje dneva mladosti je bil izbran plakat skupine Novi kolektivizem. Zadeva se je zapletla, ko se je izkazalo, da je plakat predelava nacistične slike iz tridesetih let 20. stoletja – nacistično zastavo je zamenjala jugoslovanska, nemškega orla golob miru, plamenico pa štafetna palica. Nastal je škandal vsejugoslovanskih razsežnosti, zoper avtorje pa je bila podana kazenska ovadba, ki je bila sicer leto kasneje ovržena.

Plakatna afera

Železarji v Ravnah na Koroškem s Titovo štafeto leta 1979.

V Jugoslaviji so Tita tudi po smrti še naprej častili oziroma gojili njegov kult osebnosti, med drugim s praznovanjem dneva mladosti in štafeto mladosti. Slednjo so v Sloveniji vse bolj kritizirali in leta 1987 je bila ukinjena.

Štafeta absurda. Simbol štafete mladosti med protestnim klesanjem v Ljubljani 10. decembra 1986.

V Sloveniji so vse večja razhajanja s Srbijo botrovala dialogu med slovensko oblastjo in civilno družbo, ki se je začel tesneje vzpostavljati po letu 1986, ko se je tehtnica v Jugoslaviji začela nagibati v prid srbskim centralistom. Zbližanje stališč slovenske oblasti in opozicijskih gibanj je bilo vidno že 16. marca 1987, ko je bila v Cankarjevem domu organizirana javna tribuna o ustavnih spremembah, ki so se je udeležili predstavniki enih in drugih. Prvič pa sta opozicija in uradna slovenska politika skupaj nastopili 27. februarja 1989 na zborovanju Za mir in sožitje v podporo Albancem na Kosovu, ki je potekalo v Cankarjevem domu.

Nasprotovanje režimu vse bolj množično

Zaradi napovedanih sprememb srbske ustave, ki je ukinjala avtonomijo Kosova in Vojvodine, so se februarja 1989 na Kosovu začele množične stavke. V Starem trgu so se rudarji zaprli v jamo in v njej vztrajali več dni. Slovenska javnost je podpirala njihove zahteve, slovensko vodstvo pa je slovenskim miličnikom, ki so bili poslani na Kosovo, prepovedalo ukrepanje v rudniku.

ODMEVI V
ČASOPISJU
Jugoslavija je v osemdesetih letih zapadla v hudo gospodarsko krizo: devizni dolg je naraščal, plače so se zniževale, primanjkovalo je dobrin, bančni sistem je postal poslovno in kreditno nesposoben, povečali sta se razvojna in socialna stiska, inflacija je prerasla v hiperinflacijo, rasla je brezposelnost, v podjetjih pa število stavk in stečajev. Leta 1989 je jugoslovanski trg prenehal delovati, gospodarstvo se je znašlo v agoniji. Naslednje leto sta razpadla še plačilni in fiskalni sistem. Poskusi zvezne oblasti, da bi zaustavila krizo, so propadli eden za drugim.
Razhajanja med Slovenijo in Srbijo so se pokazala tudi na gospodarskem področju in v sami Zvezi komunistov Jugoslavije (ZKJ). Januarja 1990 sta se znotraj ZKJ oblikovali dve frakciji, srbska in slovenska. Vsaka stran je oblikovala svojo razvojno strategijo – slovenska je temeljila na tehnološki inovativnosti in razvitosti, srbska pa na zaprtosti in popolni samozadostnosti.

Ker se je Slovenija zavedala gospodarskega nazadovanja, se je pripravljala na izločitev slovenskega gospodarstva iz jugoslovanske skupnosti. To ni bila le posledica gospodarske krize, ampak tudi politične. V zaostrenih razmerah je namreč začela voditi bolj narodno usmerjeno obrambno politiko. Nov načrt slovenskega gospodarskega razvoja je tako predvidel zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z gospodarstvi drugih republik ter njegovo tesnejše povezovanje z zahodnim svetom.
Policijske sile na Kosovu razganjajo demonstrante s solzivcem
ODMEVI V
ČASOPISJU
V odgovor na težnje po osamosvajanju slovenskega gospodarstva se je marca 1989 v Srbiji začel bojkot izdelkov iz Slovenije, decembra istega leta pa je Srbija tudi formalno začela izvajati ekonomske ukrepe proti Sloveniji. S tem je slovenskim podjetjem povzročila ogromno škodo, hkrati pa se je pokazalo, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posameznih republik ne more preprečiti.
Srbski bojkot slovenskih izdelkov

Predsedstvo Jugoslavije je bilo zadnjič pred njenim razpadom oblikovano leta 1989. Sestavljalo ga je osem članov, vsak je predstavljal eno od republik oziroma avtonomnih pokrajin. Samo dva člana sta bila izvoljena na neposrednih volitvah, slovenski in bosansko-hercegovski. Na volitvah v Sloveniji je zmagal Janez Drnovšek, ki je v volilni kampanji nastopil kot neodvisni kandidat.
Janez Drnovšek je nato 15. maja 1989 po ustaljenem vrstnem redu za eno leto prevzel funkcijo predsednika predsedstva Jugoslavije. Ostali člani predsedstva so bili: Borisav Jović (Srbija), Stipe Šuvar (Hrvaška), Vasil Tupurkovski (Makedonija), Bogič Bogičević (Bosna in Hercegovina), Nenad Bučin (Črna gora), Dragutin Zelenović (Vojvodina) in Riza Sapuxhiju (Kosovo).

Janez Drnovšek, predsednik predsedstva SFRJ, na zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu med 6. in 8. majem 1990.
Utelešenje zahtev Slobodana Miloševića in srbskega nacionalističnega gibanja so bili veliki srbski nacionalistični mitingi, na katerih so demonstranti ustvarjali sovražno razpoloženje do drugih narodov v Jugoslaviji. Na ta način jim je uspelo zrušiti avtonomne oblasti na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori, na vodilna mesta v teh državah pa postaviti svoje somišljenike.

Enega od teh mitingov so Srbi napovedali tudi v Sloveniji. »Miting resnice«, na katerem naj bi Slovencem odprli oči, je bil napovedan za 1. december 1989, dogajal pa naj bi se v Ljubljani. Slovenijo so s tem nameravali zaplesti v krvavo obračunavanje med Srbi in Albanci, hoteli doseči uvedbo izrednih razmer ter zamenjati slovensko vodstvo. Na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve (RSNZ) so ob valu mitingov po Jugoslaviji že marca 1989 izdelali prvi načrt v primeru organizacije mitingov v Sloveniji, z dejansko napovedjo mitinga pa je nastala »akcija Sever« – načrt ukrepov, s katerimi bi se postavili po robu skupinam razgrajačev in tistim, ki so bili pripravljeni izkoriščati in usmerjati njihovo delovanje. Republiški sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani je miting nazadnje prepovedal, ker je ocenil, da bi njegova izvedba razpihovala nacionalno sovraštvo in nestrpnost.
ODMEVI V
ČASOPISJU
ZA VEDO
ŽELJNEJŠE

Jogurtna revolucija
Prvi v nizu srbskih mitingov je potekal 9. julija 1988 v Novem Sadu. Pripravili so ga Srbi s Kosova in začeli s t. i. »protibirokratsko revolucijo« – rušenjem političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji združitve vseh Srbov v eni državi oziroma ideji vélike Srbije. Sprva spontane mitinge si je podredil Milošević in začel s političnim obračunavanjem z nasprotniki.

»Jogurtna revolucija« je naziv za miting, ki je potekal v Vojvodini 5. oktobra 1988. Demonstrantom so namreč delili jogurte, ti pa so jih, namesto da bi jih pojedli, metali v milico. Vodstvo v Vojvodini je pod pritiskom demonstracij odstopilo. Temu je nekaj dni kasneje sledil poskus rušenja črnogorskega vodstva, ki je odstopilo 10. januarja 1989. Mitingi so si sledili tudi na Hrvaškem (Knin) ter v Bosni in Hercegovini. Septembra in oktobra so se mitingi iz Vojvodine razširili po vsej Srbiji in Črni gori. Približno 60 mitingov se je udeležilo več kot tri milijone ljudi.

PROCESI
DEMOKRATIZACIJE