5
PROCESI
DEMOKRATIZACIJE
NOVE
POLITIČNE
STRANKE
Politične, gospodarske in socialne razmere v jugoslovanski federaciji so se konec osemdesetih hitro slabšale, partijski vrh pa je še vedno vztrajal pri tem, da oblasti ne bo delil z nikomer. V Sloveniji se je iz civilnodružbenih gibanj pospešeno razvijala politična opozicija, ki je zahtevala ukinitev oblastnega monopola zveze komunistov in uvedbo demokracije. Leta 1989 so nastale najpomembnejše slovenske opozicijske stranke. Kljub različnim programom in usmeritvam so si bile njihove temeljne zahteve podobne – zavzemale so se za večjo samostojnost Slovenije in razvoj politične demokracije. Večina novonastalih gibanj in strank je bila do razmer v državi kritična in je zagovarjala spremembe na gospodarskem, zdravstvenem, šolskem, socialnem, vojaškem in zunanjepolitičnem področju, pa tudi tesnejše povezovanje slovenskega in jugoslovanskega prostora z Evropo in svetom.
Nastanek najpomembnejših opozicijskih strank.
V prvih mesecih svojega obstoja so se novonastale zveze in gibanja srečevale z različnimi težavami, ki so ovirale njihov obstoj in razvoj. Politično prizorišče je bilo namreč po desetletjih prepovedanega političnega združevanja in enostrankarskega sistema zelo zaprto in okorno. Pripadniki novih strank so bili velikokrat deležni poskusov zastraševanja in so se srečevali s finančnimi težavami. Tudi v medijih, glasnikih vladajoče politike, so naleteli na izrazito odklonilen sprejem.
Množično ustanavljanje novih strank
ODMEVI V
ČASOPISJU
SLOVENSKA KMEČKA ZVEZA
Slovenska kmečka zveza z Ivanom Omanom na čelu je nastala 12. maja 1988 in je bila prva politična organizacija v času obnavljanja političnega pluralizma. Zastopala je stanovske interese kmetov, se zavzemala za razvoj kmetij, prenovo zadružništva, pravično davčno politiko, vrnitev krivično odvzete lastnine, skladen regionalni razvoj Slovenije ter tržno gospodarstvo po načelih ekoloških in socialnih smernic. Konec leta 1990 se je zveza preimenovala v Slovensko kmečko zvezo – Ljudsko stranko, po osamosvojitvi pa v Slovensko ljudsko stranko.
Ivan Oman na zborovanju v Dornberku 11. novembra 1989
SLOVENSKA DEMOKRATIČNA ZVEZA
Slovenska demokratična zveza (SDZ) je bila ustanovljena 11. januarja 1989 in je bila prva prava opozicijska politična stranka. V njenem programu so bile zbrane vse zahteve takratne opozicije, med drugim parlamentarna in strankarska demokracija, tržno gospodarstvo in varstvo okolja. Prvi predsednik stranke je postal Dimitrij Rupel.
Ustanovitev slovenske demokratične zveze
v Cankarjevem domu 11. januarja 1989.
SOCIALDEMOKRATSKA ZVEZA SLOVENIJE
Ideja za ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije se je porodila že med stavko delavcev Litostroja, decembra 1987. Pobudnikom stavke so se kmalu pridružili tudi ostali somišljeniki in se organizirali v stranko Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), na čelu katere je bil France Tomšič. Stranka si je prizadevala za suvereno državo, večstrankarski parlamentarni sistem, učinkovit gospodarski sistem ter zaščito in varovanje okolja. Leta 1989 je vodenje stranke prevzel Jože Pučnik, leto kasneje pa se je zveza preimenovala v Socialdemokratsko stranko Slovenije.
Jože Pučnik na zborovanju v Dornberku 11. novembra 1989
NASTANEK SLOVENSKEGA KRŠČANSKO-SOCIALNEGA GIBANJA
Pobudo za ustanovitev slovenskega krščansko-socialnega gibanja je podalo uredništvo Revije 2000, urednik Peter Kovačič pa je postal prvi predsednik. V začetku novembra 1989 se je gibanje preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate (SKD), položaj predsednika pa je prevzel Lojze Peterle. Med drugim je stranka zahtevala pravico do javnega spomina na vse mrtve, rehabilitacijo po krivici obsojenih in odpravo vseh ideoloških ovir v družbi.
Razlog spreminjajočih se političnih razmer v drugi polovici osemdesetih let so bile tudi spremembe v vodstvih obeh vodilnih slovenskih družbenopolitičnih organizacij. V Zvezi komunistov Slovenije (ZKS) je v nasprotju z ustaljeno prakso začelo prihajati do nesoglasij med starejšimi in mlajšimi politiki. Slednji so vse bolj kritizirali obstoječe razmere in izražali neodobravanje s politiko stranke, kar je pripeljalo do krize in osipa članstva.
Prelomen dogodek v ZKS je bil 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), 22. januarja 1990 v Beogradu. Slovenski delegati so na njem predlagali demokratične reforme za celotno Jugoslavijo ter reformo federacije in ZKJ, a so bili vsi predlogi zavrnjeni. Zaradi neupoštevanja njenih stališč in zavračanja zahtev je slovenska delegacija protestno zapustila kongres, ki je bil, kot se je pozneje izkazalo, zadnji – Zveza komunistov Jugoslavije je razpadla, Zveza komunistov Slovenije pa se je preoblikovala in preimenovala v Stranko demokratične prenove.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Vodstvo Socialistične zveze delovnega ljudstva je leta 1986 prevzel Jože Smole, ki je zavzel strpnejšo držo do verujočih. Izboljševanje pogojev za vernike je potekalo v soglasju med Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije (SZDLS) in slovensko Rimskokatoliško cerkvijo, ki jo je vodil nadškof Alojzij Šuštar. Slednji je lahko leta 1986 prvič po letu 1952, ko je bil božič odpravljen kot dela prost dan, vernikom voščil po radiu. V naslednjih letih so se začele odpirati tudi druge teme v povezavi s Cerkvijo – o božiču kot dela prostem dnevu, možnostih dostopa vernikov do medijev, verski oskrbi zapornikov in bolnikov ... Socialistična zveza delovnega ljudstva se je v začetku januarja 1990 preimenovala v Socialistično zvezo Slovenije, nato pa v Socialistično stranko Slovenije.
Tudi Zveza socialistične mladine Slovenije je v kontekstu političnih sprememb razvila številne politične pobude in vse bolj kritizirala obstoječi sistem. Podprla je različne alternativne skupine in gibanja ter sodelovala tudi z nastajajočo opozicijo. Skladno s tem je jeseni 1989 predstavila nov pomen svojih kratic – Za svobodo mislečega sveta. V novem programu se je zavzemala za parlamentarno demokracijo, tržno gospodarstvo in ekološko ozaveščenost. Leto kasneje je spremenila ime v Liberalno demokratsko stranko (LDS).
 
Ustanovljena prva ekološka stranka pri nas
Spremembe jugoslovanske ustave iz leta 1974, ki so odpravile temeljna načela federativne ureditve, so v Sloveniji spodbudile nastanek in organiziranje ustavne opozicije. Februarja 1989 je sedem slovenskih društev in organizacij ustanovilo Zbor za ustavo, ki je v naslednjih mesecih pripravil vrsto predlogov za spremembo slovenske ustave. Le-ta naj bi zagotovila politični pluralizem, ekonomsko suverenost in pravico do samoodločbe.
Zbor je s svojimi predlogi glede ustavnih sprememb močno vplival na delo ustavne komisije. Oblikovanje dopolnil k slovenski ustavi je mesece burilo duhove v slovenski javnosti ter sprožalo odločna nasprotovanja najvišjih jugoslovanskih državnih in partijskih oblasti. Enainosemdeset amandmajev, ki so bili sprejeti 27. septembra 1989, je temeljno spremenilo republiško ustavo in pomenilo velik korak v smeri večstrankarske parlamentarne demokracije.
Ustavni amandmaji
Z dopolnili je bila uveljavljena pravica slovenskega naroda do samoodločbe in pravica, da lahko izredne razmere v Sloveniji razglasi le slovenska skupščina. Amandmaji so določali tudi, da v družbenopolitičnem življenju enakopravno sodelujejo vse organizacije delovnih ljudi in občanov, ki delujejo v skladu z ustavo, s čimer je bila odprta možnost za delovanje političnih strank. Nadalje je bil za uresničevanje suverenih pravic Slovenije uveden referendum, kot državna himna pa je bila določena Zdravljica. Drugi ustavni amandmaji so omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo ter zmanjšali nekatere pristojnosti federacije v Sloveniji, odpravljena pa je bila tudi smrtna kazen.
Zakon o volitvah v skupščine,
27. december 1989.
Skupščina socialistične republike Slovenije je 27. decembra 1989 sprejela Zakon o volitvah v skupščine in Zakon o političnem združevanju.
Zakon o političnem združevanju
Politika izgublja podporo ljudstva
DEMOS
Voditelji novonastalih političnih strank so bili mnenja, da se morajo opozicijske sile združiti in skupaj nastopiti na pomladnih volitvah leta 1990, saj lahko le tako premagajo dotedanjo oblast. Iz tega prepričanja je nastal Demos, demokratična opozicija Slovenije. Pogajanja o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije so se začela sredi oktobra 1989, na njih pa so sodelovali predstavniki Slovenske kmečke zveze, Slovenske socialdemokratske zveze in Slovenske demokratične zveze.
Koalicija Demos, Ljubljana, 8. januar 1990.
Sporazum o ustanovitvi koalicije Demos so 27. novembra 1989 podpisali dr. Jože Pučnik, dr. Hubert Požarnik, Ivan Oman in Lojze Peterle. V Demosu so sodelovale Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenski krščanski demokrati, njegov program pa je podpirala tudi Slovenska kmečka zveza. Slednja je k Demosu pristopila v začetku leta 1990, ko so h koaliciji pristopili tudi Zeleni Slovenije, kmalu zatem pa sta sledili še Slovenska obrtniška stranka in Sivi panterji. V vodstvu Demosa sta bila po dva predstavnika vsake izmed članic, predsednik koalicije je postal dr. Jože Pučnik, podpredsednika pa dr. Dimitrij Rupel in Lojze Peterle.
Plakat Demosa
Demosov program je bil predstavljen januarja 1990 v Cankarjevem domu. Sestavljalo ga je osem točk, ki so se dotikale področja državne ureditve, gospodarstva, kmetijstva, varstva okolja, zdravstva, šolstva in kulture, socialne politike in obrambe. Temeljne zahteve je Demos gradil na osnovi Prispevkov za slovenski nacionalni program in Majniške deklaracije, najpomembnejši pa sta bili vzpostavitev civilne družbe, pravne države in pluralne demokracije ter nacionalna, politična in gospodarska samostojnost slovenskega naroda.
Demos se je zavzemal za miren prehod iz totalitarizma v demokratično urejeno družbo in narodno spravo. Želel je samostojno Slovenijo kot pravno državo, ki bi upoštevala človekove pravice in svoboščine ter spoštovala mednarodne obveznosti. Na gospodarskem področju se je Demos zavzemal za svobodno podjetništvo, tržne zakonitosti, večje ugodnosti za zasebno kmetijstvo in ekološko predelavo hrane. Poleg tega je koalicija želela tudi kakovostno zdravstvo in šolstvo, spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, ohranjanje socialnih pravic in vzpostavitev slovenske vojske.
Sporazum o ustanovitvi Demosa.
Hočemo Demos, hočemo DEM

DEM oziroma nemška marka je bila nekakšna vzporedna valuta v Jugoslaviji v času hiperinflacije, ko je vrednost dinarja drastično padala.
Takoj po ustanovitvi se je Demos začel aktivno pripravljati na prve demokratične parlamentarne volitve po 2. svetovni vojni.
VOLITVE
Skupščina Socialistične Republike Slovenije (SRS) je decembra 1989 sprejela Zakon o volitvah v skupščine in Zakon o političnem združevanju. S tem so bile uzakonjene neposredne in tajne volitve. V istem času so bile za 8. april 1990 razpisane prve večstrankarske skupščinske volitve ter volitve predsednika in članov predsedstva. Volilna opravila so se začela januarja 1990.

Struktura Skupščine SRS se je s časom spreminjala, nazadnje z ustavo leta 1974. Ob volitvah leta 1990 je bila sestavljena iz treh zborov: Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela. Zadnja skupščina je bila izvoljena po prenovljeni zakonodaji, ki je upoštevala politični pluralizem, s čimer je prišlo tudi do spremembe strukture v posameznem zboru. Vsak od zborov je imel enako število poslancev (80), skupaj jih je bilo torej izvoljenih 240. Tako strukturo je skupščina ohranila do leta 1992.

V Zbor združenega dela in Zbor občin so volivci volili na podlagi večinskega sistema, v Družbenopolitični zbor pa na podlagi proporcionalnega sistema. Postopki za kandidaturo in predlaganje kandidatov so bili zelo zapleteni in nepregledni, naslednice starih političnih sil pa so imele pri pripravah veliko prednost zaradi svoje organizacijske mreže in prepoznavnosti med ljudmi.

V začetku januarja 1990 je začel delovati Demosov volilni štab, ki ga je vodil dr. Hubert Požarnik. Volilna kampanja je potekala v neenakopravnem položaju tekmecev. Stare družbenopolitične organizacije (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove, Socialistična zveza Slovenije – Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine Slovenije – Liberalna stranka) so imele veliko medijsko prednost in prepoznavnost, bolje so bile organizirane in imele so več finančne moči kot novoustanovljene stranke. Demos je imel manj izkušenih kadrov, šibkejšo organizacijo in neprimerljivo slabši finančni položaj.
Plakat volilne kampanje Demosa.
Primer priponke volilne kampanje Demosa.

V volilni kampanji so Demosovi kandidati poudarjali zahteve Majniške deklaracije, posebej zahtevo po samostojni državi. Kampanja je potekala večinoma »od ust do ust« in neposredno na volilnih shodih oziroma zborovanjih na prostem. Tudi slovenski cerkveni vrh se je obrnil na javnost in pozval k volitvam za spremembe in novo razvojno pot Slovenije.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Zakon o himni
V času priprav na volitve je bil 29. marca 1990 sprejet Zakon o himni Republike Slovenije, v Ljubljani pa je bila odprta tudi prva borza vrednostnih papirjev na območju nekdanjih socialističnih držav, ki je sledila tržnemu sistemu.
Poleg Demosa in prenovljenih nekdanjih družbenopolitičnih organizacij je kandidature za republiško skupščino vložilo še 15 drugih strank in tri liste. Kandidatov za poslance je bilo 1.921, za člane občinskih skupščin 13.730, za člane predsedstva 12, štirje pa so se potegovali za predsednika predsedstva: Milan Kučan (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), dr. Jože Pučnik (Demos), Marko Demšar (ZSMS – Liberalna stranka) in Ivan Kramberger, ki je kandidiral sam. Za večino strank in kandidatov je bilo značilno izrekanje za slovensko suverenost, demokracijo, spremembe v gospodarstvu in varovanje okolja.
Vsi štirje kandidati za predsednika.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Prve večstrankarske volitve 160 delegatov v Družbenopolitični zbor in Zbor občin Skupščine Republike Slovenije ter volitve predsednika in članov predsedstva so potekale 8. aprila 1990. Čez nekaj dni, 12. aprila, so potekale še volitve 80 delegatov v Zbor združenega dela.
ODMEVI V
ČASOPISJU

Največ glasov je dobila koalicija Demos, ki je na volitvah slavila zmago. Postala je najmočnejša politična sila v slovenskem političnem prostoru. Demos je osvojil 47 mest v Družbenopolitičnem zboru (58 %), 51 mest v Zboru občin (63,75 %) in 29 mest v Zboru združenega dela (36,25 %). V Skupščino Republike Slovenije so bili izvoljeni kandidati devetih strank, predstavnika italijanske in madžarske manjšine ter nekaj neodvisnih kandidatov. Od 240 članov skupščine je bilo 127 članov Demosovih poslancev (52,91 %).

Za člane predsedstva Republike Slovenije so bili na volitvah neposredno izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in Dušan Plut. V predsedniški tekmi sta v prvem krogu glasovanja izpadla Kramberger in Demšar, Pučnik in Kučan pa sta se pomerila še v drugem krogu volitev, 22. aprila 1990. Z 58,6 odstotka glasov je novi predsednik postal Milan Kučan.

ODMEVI V
ČASOPISJU
ODMEVI V
ČASOPISJU
Novoizvoljena slovenska skupščina se je konstituirala 17. maja 1990. Za predsednika skupščine je bil v začetku maja izvoljen eden najpomembnejših članov Slovenske demokratične zveze dr. France Bučar. Na drugem zasedanju skupščine sredi maja 1990 so poslanci volili mandatarja, tri podpredsednike in 23 članov vlade. Predsednik le-te je postal Lojze Peterle. Slovenski krščanski demokrati so namreč med članicami Demosa na volitvah dobili največ glasov, zato jim je po predvolilnem dogovoru pripadel položaj predsednika slovenske vlade. Ministri v vladi so bili izbrani glede na strankarsko uvrstitev na volitvah in strokovnost.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Člani prve demokratične slovenske vlade.
S klikom na posameznega člana nove vlade, spoznaj njegovo ime in funkcijo, ki jo je opravljal.
RAZGLASITEV
SAMOSTOJNOSTI