6
RAZGLASITEV
SAMOSTOJNOSTI
KORAKI K
SAMOSTOJNOSTI
Po izvolitvi Demosove vlade je v začetku julija 1990 slovenska skupščina sprejela Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije. Sprejetje deklaracije je pomenilo, da pravni, politični in gospodarski sistem temeljijo na Ustavi Republike Slovenije in da jugoslovanska zakonodaja velja le, če ni v nasprotju s slovensko. Skupščina Republike Slovenije je ob tem določila tudi enoletni rok za sprejem nove ustave, slovenska delegacija v Zveznem zboru Skupščine SFRJ pa je bila odpoklicana.
Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije
ODMEVI V
ČASOPISJU
V Kočevskem rogu je 8. julija 1990 potekala spravna slovesnost in simbolični pokop žrtev, ki so bile ob koncu 2. svetovne vojne pobite v tamkajšnjih breznih. Dogodek naj bi predstavljal dejanje sprave in pomiritev spora, ki je izhajal iz časa vojne in revolucije. Slovesnost je vodil nadškof Šuštar, 30.000 zbranih pa je nagovoril tudi predsednik Milan Kučan.
ODMEVI V
ČASOPISJU

V naslednjih mesecih so v skupščini zavrnili spremembe jugoslovanske ustave zaradi nedemokratičnega odločanja in neenakopravnosti, ukvarjali pa so se tudi s programsko usmeritvijo vlade, problematiko služenja vojaškega roka zunaj Slovenije in mediji.

Vroče razprave so se nadaljevale ob vladnih predlogih glede uresničevanja Deklaracije o suverenosti, uresničevanja skupščinskih stališč o vojaški obveznosti in ureditve pristojnosti imenovanja poveljnika republiške teritorialne obrambe. Poslanci so razpravljali tudi o osnutku slovenske ustave.

Skupščina Republike Slovenije je 27. septembra 1990 z ustavnimi amandmaji uresničila namene Deklaracije o suverenosti in razveljavila številne zvezne predpise v Sloveniji, hkrati pa prevzela odločanje o služenju vojaškega roka, teritorialni obrambi in njenem poveljniku.

Ustavni amandmaji
Ustavni zakon
Z ustavnim zakonom za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI je skupščina razveljavila 27 zveznih zakonov oziroma njihove posamezne določbe, med drugim tudi nekatere zakone s področja financiranja jugoslovanske federacije in davčnega sistema.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Nova vlada je na začetku delovanja še razmišljala o preoblikovanju Jugoslavije v konfederacijo, predvsem zaradi težkega gospodarskega položaja. Slovensko gospodarstvo je bilo namreč močno navezano na jugoslovansko, popolna prekinitev stikov pa bi lahko imela usodne posledice. Julija 1990 je slovenska skupščina tako potrdila zahtevo po konfederalni ureditvi, a so bile razlike med posameznimi deli države prevelike za oblikovanje trdne konfederalne pogodbe.

Slovenski poskus, da bi jugoslovanske republike v jeseni 1990 podpisale konfederalno pogodbo, so vse republike razen Hrvaške zavrnile. Slovenska oblast je zato predlagala izvedbo plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, odločitev o njem pa je bila sprejeta na posvetu vodstva Demosa v Poljčah, 9. novembra 1990. Posvet je pomenil pomembno prelomnico, saj je začrtal pot samostojne Slovenije izven Jugoslavije in dokončno zavrgel idejo o konfederaciji.

6. decembra je bil sprejet Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in podpisan medstrankarski sporazum o skupnem nastopu na njem.

Zakon o plebiscitu
ODMEVI V
ČASOPISJU
Deklaracija o spoštovanju
temeljnih konvencij Sveta Evrope
Republiška skupščina je decembra 1990 sprejela tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, s čimer se je zavezala k spoštovanju le-teh in izrazila željo, da postane enakopravna članica Sveta Evrope.
Uspešen izid plebiscita 23. decembra 1990 je zavezoval slovensko politično oblast, da v pol leta uresniči plebiscitarno odločitev. V začetku leta 1991 je slovenska stran ostale republike seznanila z rezultatom plebiscita ter ponudila možnost, da se bodisi uvede zvezo samostojnih, suverenih in neodvisnih držav ali pa ekonomsko skupnost. Zahtevala je umik vojske iz politike, predsedstvu SFRJ pa predlagala moratorij na služenje vojaškega roka. Zvezna vlada je vsem odločitvam izrazito nasprotovala. Razmere v jugoslovanski federaciji in mednarodnih odnosih so se občutno poslabšale.
ODMEVI V
ČASOPISJU
V začetku januarja 1991, štirinajst dni po plebiscitu, je v javnosti odjeknila novica, da je Srbija vdrla v jugoslovanski monetarni sistem. Pri Narodni banki Jugoslavije si je nepooblaščeno »izposodila« (dejansko ukradla) več kot 18 milijard dinarjev (takrat približno 1,4 milijarde dolarjev) in jih naložila v srbski proračun in srbske banke. Zvezna vlada je krajo molče opazovala, slovenska vlada pa se je dokončno odločila, da davčni sistem in carinsko zakonodajo prevzame v svoje roke.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Slovenska vlada je s sklepom v celoti prevzela sistem prometnih davkov, carin in carinskih dajatev, sprejela usmeritve ekonomske in razvojne politike (tržno zasnovan gospodarski sistem, protiinflacijski program, ukrepi za zmanjšanje učinkov srbskega vdora v enotni monetarni sistem) ter določila rok za predložitev zakona o Narodni banki Slovenije.
V marcu je Skupščina Republike Slovenije sprejela Resolucijo o sporazumni razdružitvi, še pred tem pa amandma XCIX, s katerim je zveznim oblastem odvzela vse pristojnosti nad Slovenijo. S tem je Slovenija izstopila iz pravnega reda Socialistične federativne Republike Jugoslavije. V nadaljevanju je bil sprejet tudi prvi v celoti samostojen proračun Republike Slovenije.
Sporočilo Skupščine Republike Slovenije o razdružitvi.
Ustavni amandma XCIX
ODMEVI V
ČASOPISJU
 
Resolucija o sporazumni razdružitvi je predvidevala, da bi se jugoslovanska federacija razdelila na dve ali več samostojnih in neodvisnih držav, ki bi spoštovale medsebojno ozemeljsko integriteto in miroljubno urejale medsebojna vprašanja. Z resolucijo je Republika Slovenija poudarila, da se bo oblikovala kot samostojna, suverena in neodvisna država, državne meje nove države bodo mednarodno priznane meje dotedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko, meja Republike Slovenije s Hrvaško pa bo priznana meja med republikama v okviru Jugoslavije.
Spomladi leta 1991, v času zaostrenih razmer v Jugoslaviji, se je JLA vse bolj vpletala v politiko. Čas priprav Republike Slovenije na uresničitev plebiscitarne odločitve o samostojnosti so tako zaznamovale grožnje JLA o posredovanju v Sloveniji. Vojska je tako nasilno zatirala zahteve po spremembah tudi v Beogradu.
Spomladi 1991 se je z namenom reševanja jugoslovanske politične krize večkrat sestalo razširjeno predsedstvo SFRJ, 11. aprila 1991 tudi v Sloveniji, na Brdu pri Kranju. Bosno in Hercegovino je zastopal Alija Izetbegović, Črno goro Momir Bulatović, Hrvaško Franjo Tuđman, Makedonijo Kiro Gligorov, Srbijo Slobodan Milošević, slovensko stran pa Milan Kučan. Predstavniki so ponavljali stališča posameznih republik, skupne rešitve pa niso našli.
RAZGLASITEV
SAMOSTOJNOSTI
V času pospešenega reševanja vprašanj glede slovenske gospodarske in socialne politike, proračuna in vojske ter vse večjih groženj JLA in dokončnega propada dogovorov o konfederaciji so se v začetku maja v Skupščini Republike Slovenije nadaljevale priprave na osamosvojitev. Slovensko gospodarstvo je postopoma izstopalo iz jugoslovanskega gospodarskega sistema, dokončno je bil oblikovan lastni obrambni sistem, v skupščini je bilo sprejetih več amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974, s čimer je bila postavljena pravna podlaga za osamosvojitev.
V maju in juniju 1991 so bili postopoma sprejeti sveženj bančne zakonodaje, zakoni o državljanstvu, potnih listinah, varovanju meje, zunanjih zadevah in drugi. Vlada je pripravila zasnovo osamosvojitvenega projekta, razdružitev pa naj bi potekala sporazumno. Sprejet je bil tudi ustavni zakon o ljudski obrambi, ki je v celoti prenesel pristojnosti zveznih organov na republiške. Nerešena pa so ostajala vprašanja glede meje s Hrvaško, delitve skupnega jugoslovanskega imetja in novega slovenskega denarja.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije;

Zakon o potnih listinah državljanov Republike Slovenije;

Zakon o nadzoru državne meje;

Zakon o kreditnih poslih s tujino;

Zakon o Banki Slovenije.
ODMEVI V
ČASOPISJU
 
Ustavni amandma C
Tik pred razglasitvijo samostojnosti je Skupščina Republike Slovenije žgoče razpravljala o vprašanju nove slovenske zastave in grba. Določena sta bila v t. i. amandmaju C, ki je bil sprejet 24. junija, ko je bila predstavljena tudi Deklaracija o neodvisnosti.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Skupščina Republike Slovenije je dan pred iztekom šestmesečnega roka, postavljenega za uresničitev plebiscitarne odločitve, 25. junija, sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za njeno izvedbo in Deklaracijo o neodvisnosti. Slovenija je s tem postala samostojna in neodvisna država, prevzela je pristojnosti federacije na svojem ozemlju, določila državne meje ter zagotovila varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na njenem ozemlju. Nastala je nova suverena država – Republika Slovenija.

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije;

Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije;

Deklaracija ob neodvisnosti.
France Bučar v Skupščini Republike
Slovenije 25. junija 1991.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Samostojna Slovenija je bila kljub nasprotovanju jugoslovanskih oblasti in zadržanosti mednarodne skupnosti slovesno razglašena na zborovanju na Trgu republike v Ljubljani 26. junija 1991. Na slovesnosti je potekal postroj častne čete Slovenske Teritorialne obrambe, ki ga je vodil podpolkovnik Anton Krković, ljubljanski nadškof Šuštar pa je blagoslovil lipo, ki so jo zasadili ob tej priložnosti. V zgodovino razglasitve samostojne Slovenije pa so se verjetno najbolj vtisnile besede predsednika Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

DANES SO DOVOLJENE SANJE, JUTRI JE NOV DAN

Ljubljana, 26. junij 1991
Razglasitev samostojnosti na slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani

Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje; zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet.

Od včeraj imamo Slovenci svojo državo. Od danes živi večinski del slovenskega naroda v lastni, samostojni in neodvisni državi. Zamejci od Trsta, Gorice in Benečije, preko Koroške do Porabja, kamor jih je zamejila z nami trda zgodovina, in rojaki, raztreseni po vsem svetu, imajo zdaj v Republiki Sloveniji svojo matično domovino in oporo.

Današnja slavnostna razglasitev svobodne in samostojne države Slovenije je neizbežno in globoko smiselno soglasno dejanje tega naroda, njegove vključenosti v moderno svobodnjaško Evropo od 18. stoletja naprej, zvestobe temeljnemu političnemu programu zedinjene Slovenije, odločitev ob razpadu avstro-ogrske monarhije in predvsem protifašističnega boja za nacionalno preživetje ter njenega častnega prispevka k svobodi demokratične Evrope med zadnjo vojno. Skozi vso to zgodovino si nismo do nikogar nabrali dolgov. Naša zgodovina je častna in čista.

Koraka, ki smo ga včeraj stopili, nam ni narekovala težnja po osamitvi, niti lažno upanje o podarjenem lepšem in udobnejšem življenju v kakšni drugi državni skupnosti. Doslej nam ni zgodovina poklanjala ničesar. Vse smo si morali trdo prigarati. Zato smo tudi obstali. Svoji na svojem! To dejanje nam je narekovala zavest odgovornosti za sam obstoj slovenskega naroda in demokratičnost slovenske prihodnosti. Nosimo jo zdaj častno in s pokončno držo.

Z mnogokom smo živeli v skupnosti. V naši zavesti meje niso okop. Bili smo odprt prostor za duhovne in druge tokove. Meje so nam postavljali drugi, nas silili tja, kamor nismo hoteli. Zdaj nastaja Evropa, ki z mejami ne more več živeti. Ne more ločevati med velikimi in majhnimi, temveč le med dobrimi in slabimi, ustvarjalnimi in nesposobnimi, tistimi, ki vlečejo in tistimi, ki ovirajo razvoj. Neobremenjeni in pod nikogaršnjim patronstvom, s polno odgovornostjo in enaki med enakimi se želimo in hočemo vključevati vanjo. Nikomur v škodo, slovenski prihodnosti in pohelsinški Evropi v prid in zavezo.

Današnji čas terja drugačna razmerja med narodi, ki živijo na jugovzhodu Evrope. Dogovor med suverenimi državami je trdnejše poroštvo za mir, stabilnost in napredek ljudi. Nismo se odcepili. Nikamor nismo odšli, nismo podrli mostov za seboj. Nismo porušili tistega, kar je bilo v tej naši skupnosti dobrega in prijaznega za vse nas. Uresničili smo način življenja, ki ima prihodnost v nastajajoči združeni stari celini. Dinamična razdalja naj nas povezuje. Omogočila nam bo, da drug drugega upoštevamo in spoštujemo, da sodelujemo in da kdaj tudi kaj skupnega ukrenemo. Vsem v dobro in z voljo vseh.

Kot tisočletni ustvarjalci evropskega izročila potrjujemo svojo pripadnost vsemu najboljšemu v tem izročilu. Vnaprej moralno podpisujemo vse konvencije, ki zagotavljajo človeško svobodo, socialno pravičnost in dostojno življenje, kulturni napredek, varovanje življenjskega prostora, vsakršno odprtost in miselni pluralizem. Vse, na čemer stoji najboljše v naši civilizaciji. Nikomur nismo nikoli delali sile. Zavračamo nasilje vseh oblik in namenov v razmerjih med ljudmi, med narodi in njihovimi državami.

Z včerajšnjo razglasitvijo suverene Slovenije se celo daljnosežno zavezujemo tudi sami sebi. V dobrem in hudem! Čakajo nas trde preizkušnje v vztrajnosti, doslednosti, demokratizmu, ustvarjalnosti, iznajdljivosti in zvestobi ciljem, ki smo jim zavezani. Demokracija, svoboda, spoštovanje človekovega dostojanstva in njegove pravice, spoštovanje manjšin in doseljencev, odprtost in sodelovanje z drugimi, tem vrednotam ostajamo zavezani za vselej. Njim so bili zavezani rodovi Slovencev pred nami, ker so enake stremljenjem vseh svobodnih demokratičnih ljudi in narodov tega sveta. Ta pravična in moralna misel naj nas krepi v modrosti, odločnosti in dejanjih. Ravna naj nam pot v prihodnost. Da ne bomo klecali na vsakem koraku. Temeljna resnica je bila in ostaja, da sta svoboda in dostojanstvo posameznika neločljivi in nedeljivi od suverenosti naroda. Kdor odreka eno, žrtvuje tudi drugo.

Danes je naš veliki praznik. Želeli smo radost deliti z vsemi, tudi tistimi, ki so si tak dan že zdavnaj zapisali v svojo zgodovino. Zdaj vstopamo v družino svobodnih samostojnih narodov. Ne moremo razumeti, kako bi moglo to koga motiti, ko velja vsem naše odprto srce in v pozdrav iztegnjena dlan. Skaljeno je naše veselje. Z neutemeljenimi prigovori drugih in z grožnjo represije jugoslovanskih oblasti se naše dobre namere zavračajo. Je mogoče tako izbrisati iz spomina vse, kar je Slovenija v dobrem in slabem delila z drugimi, s katerimi smo živeli v skupni državi? Ne ogrožamo nikogar. Zato ni treba letal nad naša mesta, ne tankov na naše ulice. Silo kaže tisti, ki mu manjka argumentov in trezne presoje.

Nerazumevanje v nekaterih delih Jugoslavije in nasprotovanje uradne tujine nam nalaga docela trezno spoprijemanje s sprejeto odločitvijo.

Iluzij tako nismo imeli velikih. Ostali smo sami s sabo. In s prijatelji, ki se niso prestrašili in nas ne bodo zatajili. Zdaj moremo pretehtati, kaj v resnici smo in kaj zmoremo. Morda bi v drugačnih razmerah zoreli dlje in bi svojo usodo bolj zvezali z drugimi, z njihovo pomočjo in razumevanjem. Oboje bi nam bilo in nam bo seveda potrebno. Tako pa smo zmogli sami. Smo zrel narod, ki ve, kaj hoče, ki ve tudi, da je to, ne glede na vse, naša temeljna pravica, človeška in nacionalna. V našem življenju in v zgodovini slovenstva se resnično pričenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani - samostojna, demokratična slovenska republika.

Naj nam živi, naj nas razveseljuje, naj nas krepi skladno z najboljšim izročilom za srečo vseh nas Slovencev, vseh državljanov in državljank Slovenije, Slovencev v zamejstvu in v svetu, ter srečo in uspeh vseh, s katerimi se bomo na dolgem potovanju v prihodnost prijazno srečevali, si pomagali in sodelovali.

Zmogli smo, ker je bila naša vera trda in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih.

Hvala vam za to, dragi rojaki.

Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.

Milan Kučan


Spletni vir: Milan Kučan. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.

ODMEVI V
ČASOPISJU
VARNOSTNI
VIDIKI