SPOPADEL
JLA je načrt vojaškega posredovanja v Sloveniji pripravila že v januarju 1991. Za njegovo izvedbo je bilo določeno 5. vojaško območje, ki ga je vodil general slovenske narodnosti Konrad Kolšek. Pod njegovim poveljstvom so bili 13. korpus na Reki, 14. korpus v Ljubljani in 31. korpus v Mariboru ter trije korpusi na Hrvaškem – skupaj približno 45.000 vojakov s 1.160 tanki in 3.000 topovi. Za vojaško posredovanje je vrh JLA predvidel predvsem oklepne enote, za zasedbo mejnih prehodov pa še dodatne motorizirane enote pehote, ki so bile nameščene v Sloveniji.
Oborožene enote JLA so bile sestavljene predvsem iz redne naborniške vojske, ki je bila nameščena v vojašnicah in katere znatni del je bil šele sredi osnovnega urjenja. V dneh pred vojno je bilo v Slovenijo prepeljanih tudi nekaj manjših profesionalnih enot. Število pripadnikov JLA v Sloveniji v juniju 1991 je tako ocenjeno na približno 20.000 vojakov. Poleg JLA so v agresiji na Slovenijo sodelovali tudi zvezna policija z nalogo prevzema mejnih prehodov ter predstavniki zvezne carine za izvajanje nadzora nad prehajanjem meja.
Ob napadu JLA je bil cilj slovenske strani jasen – ohraniti pravkar razglašeno državno samostojnost. Slovensko vodstvo je z obrambno držo sledilo mednarodnopravnemu določilu o pravici narodov do samoobrambe, ki je bila po dotedanji mednarodni ureditvi edina dovoljena oblika vojne. Na ta način je bila svetovni javnosti predstavljena jasna slika, kdo je napadalec in katere ukrepe izvaja. Konflikt v Sloveniji je bil zato obrambna vojna in ne, kot jo danes marsikdaj zmotno pojmujemo, osamosvojitvena. Ker je bila republikam v Jugoslaviji z ustavo leta 1974 priznana nesporna pravica do samoodločbe, zvezna vlada in JLA Sloveniji nista mogli očitati protipravnega delovanja.
ČASOPISJU
Slovenske obrambne sile so sestavljale enote Teritorialne obrambe in milice, z njimi pa so sodelovali tudi pripadniki Narodne zaščite. Slovensko stran je vodilo Predsedstvo RS, ki je sodelovalo s predsednikom Skupščine, Izvršnega sveta ter sekretarjema (ministroma) za notranje zadeve in obrambo. Osrednjo vlogo vodenja obrambe je prevzelo Operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ustanovljeno marca 1991.
Jugoslovanske oborožene sile
Predsedstvo SFRJ
in Zvezni izvršni svet
Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo (general Kadijević) in Generalštab JLA (general Adžić)
5. vojaško območje
s sedežem v Zagrebu
Slovenske obrambne sile
Predsedstvo RS skupaj s predsednikom Skupščine in predsednikom izvršnega sveta
Operativno koordinacijsko telo,
RŠTO in RSNZ
TO in milica skupaj z
Narodno zaščito
Jedro obrambnih načrtov, ki so jih pripravile slovenske obrambne sile, so bile blokade vojašnic, postavitev barikad na cestnih komunikacijah ter skrb za vojake in častnike, ki bi prestopili ali dezertirali iz JLA.
Teritorialna obramba je poskušala okrepiti svoje enote, ki so bile sicer številčne, a sestavljene iz pretežno starejših letnikov. V juniju 1991 se je TO reorganizirala in občinske štabe preoblikovala v območne. Tako je imela TO ob republiškem štabu še sedem pokrajinskih in območne, ki so neposredno poveljevali enotam. Nalogo zavarovanja republiškega vodstva je imela 30. razvojna skupina (1. specialna brigada MORiS), ki je bila edina poklicna enota TO.
Milica je bila organ v sestavi Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Organizirana je bila v policijske oddelke, postaje, vode, čete, bataljone, odrede in brigade ter bila dobro opremljena in oborožena. V mirnodobnem času je na področju obrambnih zadev sodelovala z JLA in njeno vojaško policijo, v vojni pa s Teritorialno obrambo. Milica je v vojni za obrambo Slovenije odigrala ključno vlogo. Bila je del oboroženih sil in zaščitila nastajanje demokratičnih institucij nove države.
S svojo organiziranostjo in dobro opremljenostjo je predstavljala močno profesionalno oboroženo formacijo, ki je leta 1991 štela okoli 4400 uniformiranih miličnikov in 440 kriminalistov. V vojni so pripadniki milice sodelovali v neposrednih bojih in pogajanjih, sledili aktivnostim in premikom JLA, onemogočali oskrbo njenih enot, blokirali vojaške objekte in zagotavljali operativno pokrivanje terena.
Trak, ki so ga na rokavih nosili pripadniki Narodne zaščite.
S TO in milico je sodelovala tudi Narodna zaščita (NZ). To je bila široka organizacija, ki je zajemala civilno prebivalstvo in je temeljila na konceptu samoobrambe in samozaščite državljanov. Za njeno usposabljanje so bili odgovorni štabi TO. Med vojno je bila naloga pripadnikov NZ zaščita pomembnih objektov in vodstva družbenopolitičnih organizacij.
(vir)
Agresijo JLA na Slovenijo so poskušali zaustaviti tudi sami državljani Slovenije. S tovornjaki, avtobusi in osebnimi avtomobili so zapirali ceste ter ustvarjali kolone za upočasnitev vojaških premikov. Spontan upor je posredoval jasno sporočilo, da se bomo Slovenci napadu uprli z vsemi sredstvi in povsem enotno. Državljani Slovenije so tako skozi celotno obdobje vojne podpirali slovenske oborožene sile, nekateri posamezniki pa so tudi aktivno sodelovali pri spopadih.
»The case of Slovenia«.
MEJNE
PREHODE
Ukrepom JLA so sledili koordinirani ukrepi zveznih organov za notranje zadeve – v neposredno bližino zasedenih mejnih prehodov so bili s helikopterji prepeljani pripadniki zvezne milice z nalogo vzpostavljanja mejnega nadzora in zaprtja meja.
Kljub temu, da je slovensko vodstvo pri oblasteh federacije skušalo doseči zaustavitev operacije, do prekinitve napada ni prišlo. Predsedstvo Republike Slovenije je zato 27. junija sprejelo sklep o uporabi vseh sredstev za zavarovanje državne samostojnosti in slovenskim obrambnim silam izdalo ukaz o uporabi orožja za dosego tega cilja.
Prvi neposredni spopad med pripadniki JLA in TO se je zgodil v kraju Poganci na Dolenjskem, sledili pa so boji pri Trzinu, Šentilju, Ormožu in Medvedjeku.
V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 se je skozi Metliko v smeri proti Novemu mestu peljala kolona vojaških vozil, ki je pripadala enoti protizračne obrambe iz Karlovca, s približno 120 do 150 vojaki JLA. Oklepni del kolone se je premikal hitreje kot tovorni in med njima je nastala velika razdalja. Pri Pogancih pred vstopom v Novo mesto so slovenske sile postavile barikado in uspele zaustaviti tovorni del kolone. Oklepni del je namreč še pred postavitvijo barikade peljal mimo, nato pa se vrnil do zaustavljenega transportnega dela in tam še sam padel v zasedo.
Enote TO so bile na območju barikade v podrejenem položaju – zaradi majhnega števila, majhne ognjene moči in bližine jugoslovanskega vojaškega objekta. Po zaustavitvi celotne kolone so se med vpletenimi začela pogajanja, ki jih je jugoslovanski poveljnik podkrepil z grožnjami o streljanju in v zrak izstrelil strel iz pištole. Sledilo je kratkotrajno streljanje, med katerim je bil v roko ranjen častnik JLA. Na pobudo teritorialcev so se začela ponovna pogajanja, vojaška kolona pa je bila nato z barikad preusmerjena na cesto M-1 proti Ljubljani, saj so jo poskušali ustaviti na ugodnejšem terenu. Na Pogancih je bilo namreč proti jutru vse več civilnega prometa. Dopoldne se je tako celotna kolona premaknila iz Pogancev, pri čemer je milica ves čas nadzorovala njen premik, blokirala izvoze in preusmerjala promet.
Zaradi neugodnega vojaškega položaja na barikadi pri Pogancih so poveljujoči na strani slovenskih sil za zaustavitev sovražne kolone načrtovali tudi zaporo na Medvedjeku, pri vasi Veliki Gaber med Trebnjem in Ivančno Gorico. Postavili so jo na tripasovni cesti na območju z dvema nadvozoma na vrhu klanca. To je bila zadnja barikada na ozemlju Dolenjske pokrajine TO pred območjem Ljubljane. Glavne naloge postavljanja barikade s tovornimi vozili so vodili miličniki, delavci cestnega podjetja pa so minirali nadvoz z eksplozivom. Večina civilistov je bila evakuirana, na Medvedjeku je ostalo le nekaj voznikov tovornjakov, ki se niso hoteli odmakniti od svojih vozil. Poleg pripadnikov TO, katerih število je ocenjeno na 504 može, so na območju delovali miličniki in kriminalisti, ki so varovali določene točke in postavljen eksploziv, usmerjali promet, dokumentirali dogajanje ter vzpostavljali zveze in prenašali informacije.
Kolona JLA je do barikade prišla 27. junija popoldne, območje pa so ves čas preletavala tudi letala Jugoslovanskega vojnega letalstva (JVL). Zaustavljeno kolono so po neuspešnih pogajanjih, ki so se vrstila ves dan, naslednje dopoldne, 28. junija, napadle slovenske obrambne sile in vnel se je spopad. Območje Medvedjeka so trikrat napadla tudi letala JVL, pri čemer je bilo ubitih sedem civilistov. Kljub temu pa barikada ni bila prebita in kolona JLA je ostala na Medvedjeku do 1. julija, ko se je začela umikati nazaj proti Zagrebu.
V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 se je ena od dveh kolon JLA iz vrhniške vojašnice, ki sta imeli nalogo blokade letališča Brnik, pripeljala pred barikado, sestavljeno iz avtomobilov in tovornjakov, pri mostu čez potok Pšata v Trzinu. Kljub temu, da so tanki brez težav prebili blokado, je zaradi okvare enega od vozil pri zavijanju s cestišča celotni zadnji del kolone obstal pri zapori. Dogajanje ob barikadi so ves čas spremljali miličniki in pripadniki TO, ki so obkolili nasprotnika in ga dodatno blokirali.
Takoj po obkolitvi vozil JLA so se začela pogajanja, v katerih je TO zahtevala predajo oziroma odhod vojakov brez orožja in opreme. Hkrati sta obe strani načrtovali tudi okrepitve svojih enot – JLA helikopterski desant za deblokiranje bojnih vozil, TO pa vključitev Specialne enote milice (SEM), ki je bila oborožena tudi s protioklepnim orožjem. Po neuspešnih pogajanjih se je vnel spopad, v katerem so se vojaki JLA skušali rešiti iz obroča. Med močnim ognjem so se pripadniki TO začeli umikati proti staremu delu Trzina, ob tem pa je bil eden izmed njih, Edvard Peperko, smrtno zadet. Proti večeru so se vojaki JLA začeli predajati in spopad se je do jutra končal.
Jugoslovanska ljudska armada je 26. junija zjutraj v mariborskih vojašnicah začela s pripravami na premike proti meji s ciljem zavzetja strateško pomembnega mejnega prehoda Šentilj. Teritorialna obramba je v pričakovanju premikov JLA postavila glavne ovire na poteh Pesnica–Šentilj in Maribor–Ruše, zavarovala pa je tudi mariborsko letališče in carino.
Naslednji dan, 27. junija, je jugoslovanska kolona desetih tankov in enega poveljniškega vozila prebila blokado v mestu in poskušala po avtocesti priti do Šentilja. Na mostu čez Pesnico je bila zaustavljena na barikadi in tam obtičala ves dan. V tem času je JLA iz obmejnih stražnic Ceršak in Šentilj obkolila mejni prehod, ki so ga varovale slovenske obrambne sile. Do stražnice Ceršak so bili pripeljani tudi zvezni miličniki, ki bi po zavzetju prehoda prevzeli nadzor meje.
Zaustavljena kolona pri Pesnici je naslednji dan zjutraj uspela prebiti blokado in se usmerila proti Štrihovcu. Pri premiku je večkrat naletela na barikade, napadale so jo enote TO, kak kilometer pred ciljem pa jo je dokončno zaustavila kolona tovornjakov, ki so jo prav v ta namen spustili čez mejni prehod Šentilj. Tam so potekali spopadi med JLA, ki je prehod obkolila s pehoto, ter enotami TO in milice. Območje so čez dan večkrat napadla tudi letala JLA, pri čemer so bili ubiti tudi štirje civilisti – vozniki tovornjakov, ki so se znašli v barikadi.
Kljub grožnjam JLA 29. junija na mejnem prehodu ni bilo spopadov, so pa potekala pogajanja o vdaji. Popoldne so se tako predale jugoslovanske enote pri Štrihovcu, slovenske sile pa so iz zajetih tankov ustanovile Tankovsko četo 7. pokrajinskega štaba TO. To so 30. junija prepeljali na bojne položaje pred hribom Bolt, kjer je bila vkopana glavnina enot JLA, in 2. julija z njo izvedli uspešen napad na Šentilj. Po spopadu so se vojaki JLA v neredu umaknili in se naslednji dan predali milici.
27. junija 1991 dopoldan je iz Maribora proti Koroški krenila oklepno-motorizirana kolona JLA s 136 vojaki ter ciljem zasesti mejna prehoda Vič in Holmec. Slovenske obrambne sile so s pomočjo civilistov eno od zapor postavile tik pred Dravogradom, kamor se je kolona JLA prebila 28. junija zgodaj zjutraj. Naloga enote TO je bila, da zaustavi kolono pred barikado in s pogajanji doseže njeno vdajo oziroma vrnitev v Maribor.
Takoj po zasedbi položajev se je začelo medsebojno obstreljevanje, med katerim je življenje izgubil teritorialec Vincenc Repnik, ki ga je smrtno zadel ostrostrelec iz vojašnice v Bukovju, ki je stala v neposredni bližini. Teritorialna obramba je v odgovor izvedla uspešen napad na položaje JLA in vojake prisilila k umiku v vojašnico. Naslednji dan so se nadaljevala pogajanja med vpletenimi, TO pa je svoje enote okrepila s svežimi močmi. Medtem je JLA izvedla tudi letalski napad (sicer neuspešen) na Dravograd.
Razmere so se umirile 29. junija zvečer, s 1. julijem pa so se spet začela pogajanja, a so jih prekinili ponovni spopadi. Končni dogovor je bil dosežen šele 3. julija in z njim umik kolone JLA na Hrvaško.
Cestni predor Karavanke je bil zgrajen tik pred osamosvojitvijo Slovenije. Pred vhodom vanj je tako imenovani plato oziroma kompleks mednarodnega mejnega prehoda Karavanke. Gorenjske mejne prehode so morale zasesti enote JLA iz Kranja, zato je 27. junija 1991 od tam krenila kolona tankov proti Jesenicam in Ljubelju, pri čemer je naletela na številne cestne blokade. Okrog 13. ure se je kolona prebila do platoja Karavanke, kjer so se ji pridružili vojaki JLA iz obmejne stražnice Belca. Nad mejnim prehodom pa so se na položajih nahajali pripadniki TO. Njihov položaj je bil zelo dober, saj je bilo z njega mogoče nadzorovati celotno dogajanje pred vhodom v predor, slabost je bila le pomanjkljiva zaščita pred napadom iz zraka.
V noči na 28. junij je na mejni prehod prišlo približno 60 zveznih miličnikov in prevzelo nadzor nad njim. Po zavzetju mejnega prehoda Karavanke s strani JLA in zvezne milice, letalskem napadu Jugoslovanskega vojnega letalstva ter začasnem premirju, se je 30. junija opoldne začel odločilni spopad. Ostrostrelec TO je streljal v radijsko postajo jugoslovanskega vezista, ki je skušal dobiti zvezo z nadrejenim poveljstvom. V odgovor so pripadniki JLA prižgali motorje tankov na platoju, pri čemer je imel en tank cev obrnjeno proti Hrušici, drugi pa proti Mežakli. Zvezna stran se ni odzvala na opozorila TO, da s prižganimi tanki krši dogovor o premirju, zato so pripadniki TO napadli in vnel se je spopad.
Zvečer so se v stavbi občine na Jesenicah začela pogajanja o umiku pripadnikov JLA in zveznih miličnikov z območja brez orožja. Po opisanem spopadu je na pogajanjih prišlo do preobrata, saj se je jugoslovanska stran prepričala, da ne bo uspela opraviti načrtovane naloge in je zato popustila. Zgodaj zjutraj 1. julija je bil podpisan dogovor o umiku enot.
SLOVENSKI
STRANI
Slovenska stran je tako 28. junija 1991 prevzela pobudo v vojskovanju. Vojaški vrh JLA se je takrat odločil za letalske napade na oddajnike RTV Slovenija in položaje slovenskih sil, s katerimi bi uničil njihovo bojno moč ter psihološko negativno vplival na Slovence in jih prisilil v pogajanja, hkrati pa uničil pomembno informacijsko infrastrukturo, s čimer bi onemogočil slovensko medijsko kampanjo. A cilji JLA niso bili doseženi – njene vojašnice na slovenskem ozemlju so bile popolnoma blokirane in izolirane. Združitev in koncentracija sil jugoslovanske vojske je bila tako nemogoča.
Dogajanje v prvem delu vojne so zaznamovali napadi jugoslovanskih sil na letališče Brnik ter spopadi na mejnih prehodih Gornja Radgona, Rožna Dolina in Holmec. Vojna je potekala v znamenju protiletalskih alarmov po celi državi, med katerimi se je civilno prebivalstvo umikalo v zaklonišča.
ČASOPISJU
Zaradi nastalih razmer je prišlo do prvega udejstvovanja mednarodne skupnosti in poskusa oblikovanja premirja, ki je bilo sicer sklenjeno 28. junija ob 21. uri zvečer v Zagrebu, a ni bilo spoštovano.
Vojaške operacije so se nadaljevale, obe strani pa sta popolnjevali svoje enote. To je bilo še posebej pomembno za jugoslovansko vojsko, saj se je zlasti po zmagi slovenske strani na mejnih prehodih in obkolitvi vojašnic JLA neprestano povečevalo število vojnih ujetnikov in dezerterjev, ki se niso želeli boriti na njeni strani.
27. junija 1991 se je iz vojašnice na Vrhniki v smeri proti Kranju premaknila oklepna kolona JLA z nalogo zasedbe širšega območja letališča Brnik, prevzema kontrole letenja, carinske službe in mejne milice. Letališče in njegovo okolico so ves čas preletavala tudi letala Jugoslovanskega vojnega letalstva. Pripadniki TO so območje letališča varovali že v dneh pred 27. junijem, s premikom enot JLA pa so na Brnik prispele še okrepitve, tako da je bilo tam na dan napada približno 600 pripadnikov TO.
Do popoldneva je na Brniku vladal nekakšen pat položaj, v katerem sta obe strani ponavljali svoje zahteve. Okoli 18. ure pa je prišlo do prvega spopada, v katerem je bilo ranjenih šest vojakov JLA in poškodovano poveljniško oklepno vozilo. Zaradi možnosti letalskega napada in zračnega desanta enot JLA v noči na 28. junij so se enote TO reorganizirale in dodatno popolnile. Njeni pripadniki so zoževali krog okrog letalske baze na letališču, spremljali enote JLA in nadzorovali mesta možnih desantov. Ponoči je pri izvidovanju položajev enot JLA življenje izgubil pripadnik TO Peter Petrič. Naslednji dan, 28. junija dopoldne, so brniško letališče napadla jugoslovanska letala, med nadaljnjim obstreljevanjem pa sta življenje izgubila avstrijska fotoreporterja.
29. junija so pripadniki TO vzpostavili stik s častniki tankovske enote JLA in začela so se pogajanja. Vojaki JLA so bili v zelo težkem položaju, saj zaradi uničenega poveljniškega vozila niso imeli stika z nadrejenimi, prekinjena pa jim je bila tudi oskrba z vodo in hrano. Tekom dneva so se slovenskim silam vdali zvezni miličniki, ki so se 27. junija izkrcali na Brniku z nalogo zasedbe letališke infrastrukture in so se med spopadi zadrževali v obkoljeni letalski bazi. Naslednji dan, 30. junija, so se razmere na letališču umirile. Slovenska stran je jugoslovanski enoti omogočila premik v upravno stavbo letališča, vojakom pa uporabo kopalnice in telefona za stik z družinami. Vojake jugoslovanske vojske so seznanili z verodostojnimi informacijami o položaju v Sloveniji in Jugoslaviji. Na ta način so jih pridobili na svojo stran in številni med njimi so zapustili enoto. Dogovor o umiku JLA z območja letališča je bil dosežen 4. julija.
Jugoslovanski vojaški vrh je poveljniku 5. vojaškega območja, generalu Konradu Kolšku, ukazal, naj z nekaterimi enotami v sodelovanju z obstoječimi obmejnimi zasede pas ob meji z Italijo (od Sežane do Obale) in mejne prehode ter zvezni milici in carini omogoči neovirano prevzemanje služb na mejnih prehodih. Za nalogo zasedbe mejnih prehodov pri Novi Gorici je bil zadolžen general Jovan Pavlov, ki je prve tanke JLA proti meji usmeril že 26. junija. Proti mejnemu prehodu Rožna Dolina je krenila oklepna kolona iz pivške vojašnice, ki pa je zaradi barikad in okvar prvi dan prišla le do Vipave. Naslednji dan, 27. junija, je nadaljevala pot proti italijanski meji in se zvečer končno prebila do mejnega prehoda Rožna Dolina ter ga okoli 22. ure zavzela.
Kljub neugodnemu razmerju sil na meji se je slovenska stran odločila, da mejni prehod napade, saj bi jugoslovanski nadzor prehoda pomenil veliko psihološko prednost in moralno vzpodbudo. Položaj na severnem Primorskem je bil namreč zelo slab, saj je JLA uspelo zavzeti vse načrtovane mejne prehode. Za neposredni napad na enote JLA sta bila na slovenski strani določena samostojna bojna skupina TO in oddelek posebne enote milice. Na mejni prehod pa so poslali tudi kriminaliste z nalogo umikanja civilistov z območja.
Skladno z načrtom sta 28. junija popoldne obe skupini odšli proti mejnemu prehodu, proti večeru pa je skupina TO začela z napadom. Med spopadom je civilist Drago Kosmač, ki je pred napadom pomagal kriminalistom pri umikanju civilistov, vdrl v prostor mejne milice in tam razorožil skupini starešin JLA in zveznih miličnikov ter jih prepričal, da se vdajo. Kmalu zatem so se začeli predajati tudi ostali vojaki JLA, saj so bili demoralizirani in zmedeni.
V spopadu so bili ubiti trije vojaki JLA, 16 jih je bilo ranjenih, uničena pa sta bila tudi dva tanka. Poleg tega je bilo ranjenih šest civilistov, na strani TO in milice pa ni bilo žrtev. Osvoboditev mejnega prehoda v Rožni Dolini je botrovala predaji na mejnem prehodu Vrtojba in je pomembno vplivala na nadaljnji razvoj dogodkov na Primorskem.
Skupaj z oklepno kolono, ki je 27. junija 1991 krenila iz Maribora proti mejnemu prehodu Šentilj, je iz vojašnice odšla tudi druga, manjša kolona, namenjena proti Rušam in naprej proti Dravogradu. Del kolone s protiletalskimi oklepnimi vozili BOV se je uspel prebiti naprej do Fale, zadnji del pa je obtičal na ruškem mostu. Tam se je teritorialcem brez boja vdalo 14 pripadnikov JLA, vključno s častnikom. Še pred tem je koloni na pomoč iz Maribora krenila enota dveh tankov in oddelek vojaške policije, a so ostali blokirani v Limbušu. Naslednji dan, 28. junija, jih je napadla enota TO ter poškodovala in nato zaplenila oba tanka. Ob tem je bil skupaj s posadkama zajet tudi ves oddelek vojaške policije.
27. junija 1991 je iz varaždinske smeri proti Sloveniji začela prodirati kolona JLA, ki je imela nalogo zavzeti mejni prehod Gornja Radgona. Dopoldne je prispela do mostu čez Dravo v Ormožu, kjer jo je ustavila minirana barikada iz delovnih strojev in tovornih vozil. Po neuspešnih pogajanjih s slovenskimi obrambnimi silami je sledil spopad, pri katerem je bilo poškodovanih več objektov v mestu, med drugim tudi grad.
Ker JLA barikade ni uspela prebiti, je iz Varaždina, skozi Središče ob Dravi proti Ormožu krenila druga kolona. V Ormožu so se vneli boji, posebej pri barikadi, saj bi s prebojem le-te jugoslovanska enota lahko rešila ujeto kolono na mostu. Po neuspešnih poskusih preboja se je kolona umaknila iz mesta in se usmerila proti Ljutomeru.
Tretja oklepna kolona iz Varaždina pod poveljstvom polkovnika Berislava Popova pa je skozi Štrigovo in blokade pri Razkrižju prodrla naprej do Veržeja in naslednji dan do Gornje Radgone. Med prodiranjem kolone je bil ubit civilist Janez Svetina. Čeprav so enote TO in milice popolnoma obkolile položaje JLA, se polkovnik Popov ni hotel umakniti. Postalo je jasno, da se JLA v Gornji Radgoni ne bo vdala zlepa, zato so enote TO 2. julija začele z napadom. V spopadu, ki je trajal do večera, je bilo poškodovanih veliko civilnih objektov v mestu, vključno z gradom in cerkvenim zvonikom. Hkrati z oklepno kolono so slovenske obrambne sile napadle tudi posadko JLA v obmejni stražnici Gornja Radgona in blokirale vse dostope do mesta ter s tem preprečile morebitne poskuse preboja. Po sklenjenem premirju se je kolona 4. julija umaknila nazaj na Hrvaško.
Na območju mejnega prehoda Holmec je bila zaradi geografskih značilnosti JLA v veliki prednosti. Mejni prehod je bil namreč v dolini, stražnica s posadko pa v neposredni bližini, malo višje. Dominanten položaj je pripadnikom JLA omogočal dober pregled nad dolino in objekti milice na mejnem prehodu. Zvezno vodstvo je ukazalo zavzetje mejnega prehoda, za kar so bili zadolženi pripadniki zvezne milice in posadka JLA v omenjeni stražnici. Na drugi strani so stali pripadniki slovenskih obrambnih sil – TO in milice, ki so prehod branili.
Napetosti so se začele že 26. junija 1991 zjutraj, ko so pripadniki slovenske milice na mejnem prehodu dvignili slovensko zastavo, vojaki JLA pa so v odgovor polno oboroženi zavzeli položaje v okolici stražnice. Konflikt se je stopnjeval, dokler ni naslednjega dne slovenska stran pridobila informacije o načrtovanem napadu enot JLA na mejni prehod. Pripadniki TO in milice so zato ponoči skupaj oblikovali načrte za bojno delovanje, jugoslovanska stran pa je nadaljevala z utrjevanjem svojih položajev. Za napad na Holmec je bila bistvena dokumentacija, ki so jo slovenske sile pridobile ob zajetju zveznih miličnikov v Dravogradu, saj so na njeni podlagi lahko načrtovale nadaljnji spopad. Da bi obranila svoje položaje, je slovenska stran oblikovala štiri udarne skupine s končnim ciljem prisiliti enoto JLA k umiku v objekt in vdaji.
Zgodaj zjutraj 28. junija je sledilo medsebojno obstreljevanje, nakar je jugoslovanska stran napadla z vsem razpoložljivim orožjem. Ko je JLA objekt mejnega prehoda zadela z zažigalno granato in je stavba zagorela, so se slovenski miličniki znašli v brezizhodnem položaju. Ob koncentriranem ognju iz vsega razpoložljivega orožja TO pa se jim je vseeno uspelo umakniti. Že malo kasneje so se z vdajo prvih pripadnikov JLA spopadi na Holmcu končali. Boji so terjali precej ranjenih in mrtvih, med njimi sta življenje izgubila tudi dva slovenska miličnika, Bojan Štumberger in Željko Ernoič.
Brniški helikopterski oddelek JLA je bil 25. junija 1991 preseljen v vojašnico Šentvid, saj baza na Brniku domnevno ni bila več varna. V oddelku sta bila tudi pilot, kapetan (stotnik) 1. stopnje Jože Kalan, in letalec tehnik, zastavnik (praporščak) 1. stopnje Bogo Šuštar. 27. junija sta bila prerazporejena v Maribor, kjer je bila njuna naloga izvidovanje ob slovensko-hrvaški meji. A že naslednji dan sta se odločila, da s helikopterjem prebegneta iz JLA. »Trdno sva se pripasala. /.../ Gas sem dal do polnega, pridobival hitrost. /.../ Približevala se je ograja vojašnice, dvignil sem korektivno palico, da sva začela pridobivati višino za preskok preko. Pričakoval sem, da naju bodo začeli obstreljevati,« pripoveduje Kalan. Po pristanku na Golteh sta helikopter predala enoti TO, ki ga je zamaskirala, Kalana in Šuštarja pa odpeljala na policijsko postajo v Mozirje, kjer sta tudi formalno prestopila v TO. Kasneje so pripadniki TO na helikopterju prebarvali oznake Jugoslovanskega vojnega letalstva in jih nadomestili z oznakami TO-001 Velenje ter dodali slovenski grb in znak TO.
ZA PREKINITEV
VOJNE
Da bi si JLA zagotovila medijski nadzor in onemogočila obveščanje na slovenski strani, je 2. julija 1991 napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Kljub temu pa slovenske obrambne sile niso izgubljale moči. Še istega dne je bil izveden napad na kolono JLA pri Krakovskem gozdu in nato še pri Prilipah.
ČASOPISJU
V zvezi s položajem na Medvedjeku so med slovenskim vodstvom in poveljstvom JLA potekala dolgotrajna pogajanja. Ker niso obrodila sadov, so se 30. junija začele priprave na premik jugoslovanske oklepne kolone iz Medvedjeka proti Novemu mestu in Zagrebu. Ponoči je kolona prispela do Novega mesta, 1. julija zgodaj zjutraj pa do Krakovskega gozda, kjer so nanjo v zasedi čakale enote Teritorialne obrambe. Njeni pripadniki so takoj ob prihodu jugoslovanske enote zahtevali vdajo. Kljub ponovnim poskusom pogajanj do dogovora še vedno ni prišlo, zato se je TO začela pripravljati na napad, ki ga je izvedla naslednji dan, 2. julija zgodaj zjutraj. Zaradi dobro izbranih položajev je bila v spopadu uspešna. Kljub letalskemu napadu Jugoslovanskega vojnega letalstva se jugoslovanske enote niso uspele rešiti iz blokade in kolona, ki se ni mogla premakniti ne naprej ne nazaj, je bila uničena. Pripadniki TO so se po napadu umaknili iz Krakovskega gozda na različne lokacije po Posavju, izmučena enota JLA pa se je odločila zapustiti tehniko in peš oditi čez Gorjance na Hrvaško, a so večino njenih pripadnikov, skupaj s poveljnikom, naslednji dan zajele slovenske obrambne sile.
Oklepni koloni JLA, ki so jo obkolili v Krakovskem gozdu, je 2. julija iz Hrvaške na pomoč krenila nova enota, natančneje oklepno-mehanizirani bataljon iz Jastrebarskega, ki je imel v sestavi več kot 30 tankov in drugih oklepnih vozil. Da bi zaustavili prodiranje kolone, so pripadniki TO iz natovorjenih vozil postavili barikado pri Prilipah, na ozkem delu na vhodu v Čateško polje. Navidez neovirana je ostala le lokalna cesta Prilipe–Čatež, na katero se je usmerila oklepna kolona, ko po nekaj poskusih ni uspela prebiti omenjene barikade. Le-to sta neuspešno napadli tudi letali Jugoslovanskega vojnega letalstva (JVL).
Ob premiku enote JLA na lokalno cesto se je vnel spopad, saj so na njej v zasedi čakali pripadniki TO. Območje so ponovno napadla tudi letala JVL. V medsebojnem obstreljevanju je bil ubit poveljnik JLA, kar je imelo velike posledice na celotno dogajanje, saj nihče od podrejenih jugoslovanskih vojakov ni želel prevzeti vodstva. Pripadniki JLA so se brez poveljujočega umaknili. Zaustavitev kolone pri Prilipah je bila ključna za območje jugovzhodne Slovenije, posledično pa so se v brezizhodni situaciji znašli tudi vojaki JLA v Krakovskem gozdu.
Kljub premikom jugoslovanskih oklepnikov iz Vrhnike proti Brniku v prvih dneh vojne je del vojaških enot ostal v vojašnici. Te enote so 2. julija 1991 dobile nalogo, da zasedejo položaje pri Logatcu, med drugim v Sinji Gorici. Isti dan popoldne, še pred premikom tankov na položaje, sta dve letali Jugoslovanskega vojnega letalstva raketirali in obstreljevali barikado Teritorialne obrambe pri bencinski črpalki na Vrhniki in tisto na Sinji Gorici. Med napadom so bila razstreljena in zažgana vozila v barikadi, ranjeni pa so bili tudi štirje domačini.
Po letalskem napadu je iz vrhniške vojašnice proti Logatcu krenil 2. oklepni bataljon, enote TO pa so za zaustavitev kolone pripravile barikado na magistralni cesti Vrhnika–Logatec pri Cesarskem vrhu. Ob prihodu oklepne kolone do barikade se je med obema stranema vnel spopad. Ker jugoslovanski tanki niso uspeli prebiti blokade, so prenehali z napadom in se naslednji dan vrnili v vojašnico.
Druga barikada slovenskih obrambnih sil je bila postavljena pri izvozu iz Vrhnike proti Sinji Gorici in tudi na tem mestu se je vnel spopad med tanki jugoslovanske kolone, ki so streljali na barikado in jo zažgali, ter pripadniki TO, ki so jo branili. A tudi tukaj so tanki JLA popoldne obstali in se okrog 18. ure začeli vračati nazaj proti vojašnici, enote TO pa so v pričakovanju ponovnega napada JLA popolnile svoje vrste.
V tem času so Ljubljano obiskali prvi opazovalci Evropske skupnosti in pod pritiski le-te je bil 3. julija 1991 dosežen dogovor o prekinitvi ognja. Pri tem je šlo za zaustavitev izvajanja nadaljnjih ukrepov osamosvajanja Republike Slovenije. S premirjem so želeli prekiniti sovražnost, rešiti vprašanje vojnih ujetnikov in vzpostaviti režim na slovenskih mejah. Od vsega navedenega je bil dosežen le sporazum o prekinitvi ognja
V Ljubljano so takrat prišli tudi starši vojakov JLA na služenju vojaškega roka na ozemlju Slovenije. Prizadevali so si za varno vrnitev svojih sinov in s tem izvajali dodaten pritisk na vojaški vrh JLA. S prihodom staršev po sinove se je pokazalo izrazito nezaupanje drugih narodov Jugoslavije do jugoslovanske armade, s čimer je bila še dodatno načeta legitimnost njenega vojaškega posredovanja v Sloveniji.
ČASOPISJU
Enote JLA so se od 2. julija dalje postopoma in v veliki meri neorganizirano začele umikati v vojašnice, hitro pa je naraščalo tudi število prebegov in vdaj pripadnikov JLA. Začeli so se vrstiti poskusi diplomatske rešitve konflikta – med drugim je bila 3. in 4. julija na zasedanju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Pragi sprejeta odločitev o imenovanju opazovalne misije in ustanovitvi mednarodne konference o Jugoslaviji. Na ta način je bila ponujena pomoč pri pogajanjih in nadaljnjem upravljanju krize po mirni poti. Zunanji ministri Evropske skupnosti so nato 5. julija v Haagu sprejeli še deklaracijo o Jugoslaviji, v kateri so zahtevali zamrznitev vseh osamosvojitvenih dejanj od 25. junija dalje.
Vrh jugoslovanske vojske pa je deloval v nasprotju z napori mednarodne skupnosti, saj je zavzemal vse bolj politično držo, kritiziral ravnanje Slovenije in Hrvaške ter njune voditelje obtoževal razbijanja skupne države. Za nastale razmere je krivil tudi zvezno vlado in grozil z nadaljnjo mobilizacijo enot, ki bi se borile za ohranitev skupne države SFRJ.
Diplomatski napori so se nadaljevali. Enote so ohranjale svoje položaje, vprašanje slovenskih nabornikov v JLA in nabornikov iz drugih republik v Sloveniji pa se je še stopnjevalo. Sledili so obiski jugoslovanskih delegacij v Ljubljani, ki so zmanjševali napetosti in obetali miren zaključek konflikta.
ČASOPISJU
Med spopadi so slovenske obrambne sile zajele veliko število vojakov JLA, ki se niso želeli bojevati. Slovensko vodstvo na tako veliko količino vojnih ujetnikov na začetku ni bilo pripravljeno, nato pa je izdalo ukaz o oblikovanju prehodnih zbirnih centrov v vseh pokrajinah ter nato regijskih zbirnih centrov, pri čemer je bilo zahtevano spoštovanje Ženevskih konvencij in tesno sodelovanje z Rdečim križem Slovenije (RKS). Zaradi hitrega povečevanja ujetnikov je bila 2. julija oblikovana tudi posebna operativna skupina za delo z njimi. Prehodni zbirni centri so bili organizirani v raznih zavodih, šolah, postajah milice, marsikateri ujetniki pa so bili takoj po predaji napoteni prek slovensko-hrvaške meje. Evidenca RKS je registrirala kar 4077 vojnih ujetnikov, večino so repatriirali med 8. in 11. julijem.
ČASOPISJU
VOJNE
