7
VARNOSTNI VIDIKI
OSAMOSVAJANJA
VZPOSTAVITEV
SLOVENSKIH
OBRAMBNIH SIL
Sredi osemdesetih let so se v slovenski civilni družbi vse pogosteje pojavljale zahteve po temeljiti reorganizaciji vojske, uporabi nacionalnega jezika pri poveljevanju, služenju vojaškega roka bližje domu, zmanjševanju oborožitvenih stroškov in ukinjanju privilegijev vojske. Zveza komunistov Jugoslavije in vojaški vrh sta zahteve civilne družbe označevali za kontrarevolucijo, zaradi katere bi bilo nujno posredovanje vojske in discipliniranje Slovenije. Vsebina dokumenta, zaradi katerega je stekel proces proti četverici, je bila prav priprava vojaških enot v Sloveniji na takšno posredovanje. JLA je z grožnjami razkazovala svojo moč in postajala politični dejavnik, ki se je zavzemal za zvestobo skupni državi in komunizmu.
Na drugi strani pa je odnos slovenske javnosti do vojske zaradi njenega samovoljnega početja postal izrazito odklonilen. Poleg gospodarskega in političnega vprašanja je tako vse bolj aktualno postajalo tudi vprašanje vojske oziroma vzpostavitev slovenskih obrambnih sil. Pobudo za ustanovitev Slovenske vojske je 2. marca 1990 na tiskovni konferenci predstavil Demos. Pomen vzpostavitve obrambnih sil je postal še pomembnejši po volitvah aprila 1990, saj se je nevarnost intervencije JLA še stopnjevala – vse do oboroženega konflikta ob razglasitvi samostojnosti.
Neuresničen projekt domače vojaške industrije - nadzvočno bojno letalo Supersonic
Maja 1990 je predsedstvo države prevzel predstavnik Srbije Borisav Jović in takoj zahteval uvedbo izrednih ukrepov v državi, vojaški vrh pa bi s sklepi predsedstva dobil formalno možnost, da s silo poseže v proces demokratičnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem. Eden prvih ukrepov vojaškega vrha je bil ukaz o premestitvi orožja Teritorialne obrambe (TO) in upravnih organov za obrambo v skladišča JLA. Operativni ukaz o razorožitvi TO v Sloveniji je 15. maja 1990, tik pred prisego Demosove vlade, izdal poveljnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe generalpolkovnik Ivan Hočevar. Zvezne oblasti so računale, da bodo s tem dejanjem disciplinirale Slovenijo in Hrvaško ter novima demokratičnima republiškima vodstvoma onemogočile razpolaganje s precejšnjo količino orožja. Informacija o odvzemu orožja je v Sloveniji sprožila buren odziv in 19. maja je republiško predsedstvo ustavilo oddajo, a je bila Teritorialna obramba takrat v veliki meri že razorožena.
Ukaz o razorožitvi
ODMEVI V
ČASOPISJU
Z zaplembo orožja je ostala Teritorialna obramba oslabljena in deloma tudi razcepljena. Njena slabost je bila v razpetosti med lojalnostjo republiškemu vodstvu in formalno podrejenostjo JLA. Izkazalo se je, da je treba nujno reformirati obrambni sistem. Avgusta 1990 je bila tako ustanovljena Specialna enota Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), oblikovana pa je bila tudi Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ).
MSNZ je bila skrivna organizacija, ki je nastala prav v dneh odvzemanja orožja Teritorialni obrambi. Formalno pokritje je imela v organizaciji Narodne zaščite, ki je bila del sistema splošnega ljudskega odpora.
Prvi organizatorji so organizacijo v nekaj tednih razširili v vse slovenske pokrajine, predvsem po neformalnih kanalih. Zajela je nekatere pripadnike Teritorialne obrambe, organov za notranje zadeve in milice. Vsi so bili v organizaciji tajno, tvegajoč aretacijo, saj je njihova dejavnost presegala takratne legalne okvirje. Člani MSNZ so organizirali odporna jedra za primer posredovanja JLA v Sloveniji, zbirali so orožje in ga shranjevali na varnih krajih ter ga razmeščali po območjih, ki so ostala brez orožja. MSNZ je bila ob milici v tistem času dejansko edina obrambna sila Slovenije, saj je bila Teritorialna obramba paralizirana tako zaradi vodstva, ki je bilo podrejeno JLA, kot odvzema orožja.
Odločba o imenovanju načelnika Narodne Zaščite
Hiše, v katerih je bilo skrito orožje
Pripadniki MSNZ so bili v sodelovanju z enotami milice edini sposobni zavarovati ukrepe nastajajoče države. Po ukazu o razorožitvi TO so orožje in vojaško opremo, ki je niso premestili v skladišča JLA, ponoči vozili na skrivne lokacije po Sloveniji, večinoma na domove civilistov, ki so jim zaupali. Fotografije hiš, v katerih je bilo med vojno skrito orožje, je v sklopu zbirke vojnih razglednic izdal Pokrajinski muzej Brežice.

Slovenija je pristojnost nad republiško TO pridobila z ustavnim amandmajem, ki ga je sprejela slovenska skupščina konec septembra 1990. Predsedstvo Republike Slovenije je nato odstavilo generala Hočevarja in imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO. Ta je ob predhodnem soglasju Predsedstva Republike Slovenije imenoval še poveljnike pokrajinskih štabov TO. S tem so prenehali tudi razlogi za delovanje MSNZ – slednjo so razpustili, večino njenih pripadnikov pa razporedili v sestavo nove TO.

V odgovor na zamenjavo poveljnika RŠTO je JLA v noči s 4. na 5. oktober 1990 zasedla nekdanje prostore Republiškega štaba Teritorialne obrambe v Ljubljani in v njih vztrajala šest mesecev. RŠTO pod poveljstvom Janeza Slaparja se je preselil v prostore Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo.

Igor Bavčar ob zasedbi Republiškega štaba Teritorialne obrambe 5. oktobra 1990
ODMEVI V
ČASOPISJU
ZADIŠALO JE
PO SLOVENSKI
VOJSKI
»Odločeni smo vztrajati na naši poti k samostojnosti in vi ste eno od jamstev za to pot.« Lojze Peterle
Z zamenjavo načelnika Republiškega štaba TO in imenovanjem pokrajinskih poveljnikov je jeseni 1990 slovenski sekretariat za ljudsko obrambo izvedel prvo veliko preureditev sil za zagotovitev varnosti osamosvajanja. Teritorialna obramba je postala vojaška sila za prehodno časovno obdobje, predvsem pa je bilo pomembno, da je postala legalna formacija v jugoslovanskem pravnem sistemu.
Posebno mesto v slovenski obrambni strukturi je dobila 30. razvojna skupina TO, ki jo je od oktobra 1990 vodil prejšnji vodja MSNZ Anton Krkovič, sestavljali pa so jo poklicni vojaki. Prvi javni postroj enote je potekal 17. decembra 1990, tik pred plebiscitom, v Kočevski Reki, kjer je bila izpostavljena kot elitna enota Teritorialne obrambe. Predsednik vlade Lojze Peterle je takratno dogajanje opisal kot dan, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski. Iz 30. razvojne skupine se je oblikovala posebna brigada Ministrstva za obrambo Republike Slovenije – 1. specialna brigada MORiS.
Zaradi zaostrovanja razmer v Jugoslaviji in groženj JLA z intervencijo v Republiki Sloveniji je januarja 1991 Demos predlagal sprejetje predlogov za skrajšanje vojaškega roka na sedem mesecev in predčasno upokojitev vseh oficirjev JLA, starejših od 55 let. Slovenska skupščina je zahtevala umik vojske iz politike, predsedstvu SFRJ pa predlagala moratorij na služenje vojaškega roka. Slovenska vlada je pripravila tudi pravno podlago za slovensko pristojnost nad vsemi vojaškimi obvezniki v Republiki Sloveniji.
ODMEVI V
ČASOPISJU
V naslednjih mesecih se je v skupščinskih klopeh odvijala ostra razprava v zvezi z zakonom o obrambi in izvrševanju vojaške obveznosti. Potekali so spori med zagovorniki demilitarizirane Slovenije in zagovorniki oblikovanja slovenske vojske.

ČLANOM PREDSEDSTVA REPUBLIKE SLOVENIJE IN ČLANOM IZVRŠNEGA SVETA RS, KI SO PODPISALI TAKO IMENOVANO »DEKLARACIJO ZA MIR«

Spoštovani!

Dovolite mi, da Vam ukradem nekaj dragocenega časa in Vas na tak, povsem neformalen način obvestim o nekaterih pomislekih in vprašanjih, ki se mi pojavljajo ob prebiranju zgoraj omenjene deklaracije.

Mirovna iniciativa je potrebna, tudi če v določenem trenutku ni realna. Gre na eni strani za vizijo prihodnosti, ki naj bo, kolikor je mogoče, brez nasilja, na drugi strani pa tudi za konkurenco težnjam po sli kot prevladujočem instrumentu za reševanje konfliktov ter za nadzor nad državnimi institucijami represije. Za družbo kot celoto je v vsakem primeru dobro, če v njej obstajajo močna mirovna gibanja in če imajo mirovne iniciative podporo.

Toda eno je, če zbira podpise civilna iniciativa, drugo pa, če je to močna politična akcija različnih strank, ali če to delajo člani organa, ki je vrhovni poveljnik oboroženih sil v republiki, in ki ima po veljavni ustavi ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da vodi in organizira obrambo, vključno z oboroženim bojem. Tudi če sami mislimo, da je možno praktično ločiti npr. g. Milana Kučana kot občana od g. Milana Kučana kot predsednika predsedstva RS, pa seveda ljudje tega ne ločijo. To je dejstvo, pa če nam je všeč ali ne in posledice dejanj so politične tudi v primeru, če jih politik stori povsem osebno.

V deklaraciji je med drugim zapisana zgodovinska neresnica (v Sobotni prilogi Dela je sestavek Janeza Švajncerja, zato se pri tem ne ustavljam) ter hkrati navedena najmanj ena formulacija, ki zavaja javnost in s strokovnega vidika ne vzdrži kritike. Mislim na stavek, v katerem piše, da bomo v prehodnem obdobju varnost zagotavljali s »policijo in TO v sedanjem obsegu«.

TO v stalni sestavi za zdaj nima vojakov. TO so rezervne vojaške formacije, sestavljene iz obveznikov pretežno starejših letnikov. Če ni vojaškega usposabljanja mlajših letnikov, se struktura rezerve postara brez ustreznega nadomestila. Tudi če kdo misli, da bo »obdobje negotovosti« trajalo samo dve leti, tovrstno staranje predstavlja resen problem. V trenutku, ko brez ustreznega nadomestila v lastnem vojaškem usposabljanju prenehamo pošiljati nabornike v JLA, je avtomatično prekinjen tudi dotok mladih obveznikov s svežim vojaškim znanjem v TO.

Poleg tega, kdo bo v tem času ljudem pojasnil, da nekateri (starejši!) letniki so obvezniki, drugi (mlajši) pa niso? V vseh državah namreč obramba temelji pretežno na generaciji med dvajsetim in tridesetim letom, pri nas pa bi jo vezali na štiridesetletnike? In s kakšno pravico bodo eni obvezniki, drugi pa ne? Kje je tukaj enakost pred zakonom? Ne, ta zadeva ni tako enostavna, kot se komu na prvi pogled zdi. Projekta nacionalne varnosti se je treba lotiti resno. Vprašanje je usodno za slovensko osamosvajanje in za zavarovanje slovenske samostojnosti, ko bo dosežena in priznana. Če lahko kod odloči o tem, da se razorožimo oziroma da lastno varnost zagotavljamo brez armade, potem so to lahko samo Slovenci in prebivalci bodoče suverene države same. Rešite, do katere bi lahko prišli na tak način, pa mora biti čista. Nemogoče je igrati na karto nekje vmes, kot to poskuša Deklaracija s formulacijo o »policiji in TO v sedanjem obsegu«. Ali transformacija sedanjih obrambnih struktur Slovenije in deloma JLA v normalno, parlamentarno nadzorovano in ekonomski moči družbe prilagojeno strukturo, ali pa popolna ukinitev vseh oboroženih formacij(z izjemo mirnodobnega sestava policije). Sestava oboroženih sil mora biti namreč po kvaliteti in kvantiteti takšna, da je zadostna oziroma da ustreza ciljem. Po dokaj usklajenem mnenju strokovnjakov je Slovenija sposobna brez prevelikega obremenjevanja družbe zagotoviti zadostno kvantiteto in kvaliteto oborožene obrambe. Če le ta ni zadostna, potem je res bolje, da se ne igramo, saj v tem primeru zgolj neodgovorno izpostavljamo žrtvovanju tisto peščico, ki naj bi nas po mnenju sestavljalcev deklaracije branila. V tem primeru pa seveda tudi predlagam, da projekt osamosvajanja obesimo na klin in se ne igramo z usodo naroda, saj bi ravnali podobno, kot nekdo, ki stopi na mraz, pri tem pa sleče še suknjič, namesto, da bi oblekel plašč.

Živimo v zelo občutljivem času. Nikakršne garancije nimamo, da se ta občutljivost ne bo spremenila v oborožen konflikt ali celo v državljansko vojno. V tem primeru bodo, o tem ste lahko stoodstotno prepričani, ljudje zahtevali predvsem varnost. Na žalost se le-te ne more vedno zagotoviti samo z deklaracijami. Nihče, ki je bil legitimno izvoljen na katerokoli odgovorno mesto v vseh vejah oblasti v Sloveniji, nima nikakršne pravice, da ignorira realnost in govori, da je svet s konflikti in z orožjem utopija. Nasprotno. Na žalost je tak svet zelo kruta realnost in nič manj kruta ne bo, če tega ne bomo videli ali se delali, kot da nam nihče nič ne more. Sprenevedanje lahko nevarnost zgolj poveča, hkrati pa ogrozi tudi procese realne demilitarizacije, ki vsaj v nekaterih delih razvitega sveta dejansko potekajo. S tem da tam temeljijo na spreminjajoči se zavesti ljudi in ne na fizičnem odmetavanju orožja. Temeljni problem nasilja leži v človeku, ne pa v ekonomiji ali v orožju. Če orožja nihče ni prisiljen ali celo pripravljen uporabiti, je tako ali tako relativno nenevarno. Demilitarizacija predstavlja proces, ki ne more biti absolutno omejen na eno državo ali narod ali občino. Še več. Povsem razorožena država, obdana s sosedi, ki so močno oboroženi, je praktično težko dejavnik stabilnosti v regiji ali na celini. Vprašajte tuje diplomate, kaj mislijo o tem. Res je, da več orožja globalno pomeni dodatno nevarnost, toda še večjo nevarnost za mir predstavlja nenadoma porušeno ravnovesje v regiji, ki se lahko konča z oboroženim konfliktom tudi z manj orožja.

V JLA v Sloveniji je večje število starešin Slovencev in Neslovencev, ki so na začetku ali na sredini svojega službovanja in katerim smo na nek način zagotavljali, da v primeru osamosvojitve Slovenije ne bodo ostali brez dela. Poleg osebnih ima podobna generacija tudi druge, politične pomene. Če rečemo: »Obdržali bomo samo TO v sedanjem obsegu,« potem seveda nihče ne bo več videl kakih posebnih možnosti, da svojo poklicno kariero nadaljujejo npr. v TO in se bo bolj oklepal službe, ki jo za zdaj ima.

Ameriški senator Denis De Concini je konec januarja letos v ameriškem parlamentu izrekel tudi naslednjo misel, ki nam ob vsem, kar mi vsi skupaj vemo, ni pa javno znano, lahko ponudi dodatno snov za razmišljanje in tudi zaskrbljenost. Dejal je, da so razmere pri nas take, da je povsem možno, da se 20. stoletje tudi konča tako, kot se je začelo: Z vojno na Balkanu.

Občutljivost vprašanja nacionalne varnosti terja od vseh, ki se z njim tako ali drugače poklicno ukvarjajo (in člani predsedstva in vlade zagotovo brez izjeme spadajo sem), profesionalen odnos, ki ne dovoljuje vedno cenenega nabiranja političnih točk. Sam sem prepričan, da pri ogromni večini podpisnikov deklaracije za mir ne gre ne za politikantstvo in ne za nasprotovanje slovenski osamosvojitvi, temveč za iskreno zavzemanje za tisto, kar dokument ponuja v naslovu, tj. zavzemanje za mir. Problem pa je v tem, ker v podrobnostih (ki jih večina ne prebere podrobno) deklaracija en ponuja zgolj zavzemanja za mir, temveč je po vsebini »zahteva po hitri enostranski razorožitvi«, ki nam ne bo prinesla niti miru niti samostojnosti. Ker so med podpisniki močne politične stranke, so stavki deklaracije s tem avtomatično točke političnega programa in ne samo občanska iniciativa.

Naj vas ob koncu spomnim še na rezultate SJM 1990, ki decembra lanskega leta ugotavlja, da je samo 15 % prebivalcev Slovenije za hitro enostransko razorožitev, vsi ostali pa so za lastno vojsko vsaj v prehodnem obdobju.

In morda zgolj kot motiv za droben razmislek še naslednji citat:

Winston S. Churchill, Druga svetovna vojna, I. poglavje: Pot v katastrofo:

»Kot eden tistih, ki so takrat živeli in delovali, bi rad pojasnil, kako lahko bi preprečili tragedijo druge svetovne vojne in kako je zlobo podležev pospeševala slabost spodobnih ljudi ... Videli bomo, kako nasveti previdnosti in zmernosti lahko postanejo glavni vzrok smrtne nevarnosti, kako srednja pot, izbrana v želji po varnosti in mirnem življenju, lahko pripelje naravnost v največje zlo.«

Prosil bi vas, da to pismo ostane interne narave,

Lep pozdrav in brez zamere!

Janez Janša

Ljubljana, 25. 2. 1990


Poslano tudi:
– predsedniku skupščine RS
– predsedniku IS RS


Spletni vir: Pismo Janeza Janše Predsedstvu, UKOM.

Že v marcu 1990 je bila predstavljena pobuda za demilitarizirano Slovenijo in odpravo vojske, kar naj bi bilo najboljši garant za varnostno politiko, ki ne gradi na vojaški sili. Pobudo je prav v času žgočih razprav o konceptu vojaške obrambe Slovenije podprlo tudi slovensko predsedstvo, saj so februarja 1991 trije člani predsedstva, vključno s predsednikom Milanom Kučanom, podpisali Deklaracijo za mir, ki se je zavzemala za izdelavo mirovne opcije reševanja jugoslovanske krize, ustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije in Jugoslavije ter demilitarizacijo. Koalicija Demos je deklaracijo odločno obsodila, saj naj bi prav v času velike nevarnosti intervencije JLA ogrožala slovenske obrambne sposobnosti.
ODMEVI V
ČASOPISJU
Predsedstvo Republike Slovenije je 18. marca 1991 ustanovilo koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ki ga je vodil Igor Bavčar, njegov namestnik pa je bil Janez Janša. Med vojno je to telo usklajevalo ukrepe na vojaškem, političnem in diplomatskem področju.
Sklep o ustanovitvi koordinacijskega telesa.
»Pozdravljeni vojaki Slovenske vojske!« (Ivan Oman na vaji Premik '91)
V času osamosvajanja Slovenije se je slovenska TO začela pripravljati na obrambo države, saj je obstajala realna možnost napada JLA. V drugi polovici marca 1991 je bila organizirana mobilizacijska taktična vaja Premik '91, s katero je bila preverjena sposobnost in pripravljenost enot TO za obrambo osamosvojitvenih procesov. Vaja je bila tudi del procesa preoblikovanja TO v Slovensko vojsko in je dala jasen signal tako Slovencem kot JLA, da je kljub razorožitvi vojska pripravljena na obrambo domovine.
Obramba Slovenije zagotovljena
V aprilu sta bila sprejeta še Zakon o obrambi in zaščiti, ki je urejal organizacijo, pripravljanje in delovanje obrambnega sistema v primeru ogrožanja svobode, neodvisnosti in ozemeljske celovitosti Slovenije, ter Zakon o vojaški dolžnosti, na podlagi katerega se je prvič v slovenski zgodovini začela usposabljati lastna mirnodobna vojska. Izhajala sta iz splošne vojaške obveznosti državljanov republike, ki naj bi jo izvajali tako na služenju vojaškega roka kot v primeru vpoklica v TO Slovenije, saj je bil že od marca v veljavi moratorij na pošiljanje nabornikov v JLA.
Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15, 6. april 1991, leto XLVIII).
Zakon o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18, 27. april 1991, leto XLVIII).
Sekretariat za ljudsko obrambo je z zakonsko podlago dobil dovoljenje za uvedbo služenja vojaškega roka v TO. Razvita sta bila koncept in program služenja ter pripravljena dva učna centra za slovenske nabornike – na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. V njih se je 15. maja začela usposabljati prva generacija slovenskih vojakov. Na ta dan Slovenska vojska obeležuje svoj praznik.
ODMEVI V
ČASOPISJU
S slabšanjem razmer v federaciji je položaj slovenskih vojakov, ki so služili vojaški rok v vojašnicah po vsej Jugoslaviji, postal nezavidljiv. V Ljubljani se je zato 16. maja 1991 samoiniciativno zbrala skupina staršev slovenskih nabornikov v JLA in ustanovila Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA. Njihov glavni cilj je bila varna vrnitev otrok domov. V naslednjih mesecih, po izbruhu spopadov, se je odbor kot nevladno, nadstrankarsko in civilnodružbeno gibanje v želji po rešitvi okoli 6000 slovenskih fantov obrnil tako na slovenske oblasti kot tudi še vedno delujoče jugoslovanske institucije. Dogovor dr. Janeza Drnovška, člana jugoslovanskega predsedstva, z zveznim ministrom za obrambo Veljkom Kadijevićem je v drugi polovici julija končal množično in nevarno »dezertiranje« slovenskih nabornikov iz vojašnic, ki se je začel po slovenski osamosvojitvi 25. junija 1991.
DAN
PREJ